Slovenija spada med neto uvoznice hrane, saj uvoz vrednostno presega izvoz. Po pristopu k Evropski uniji (EU) sta se oba blagovna tokova začela izrazito povečevati. Uvoz se je takrat povečal bolj intenzivno, predvsem na račun predelanih proizvodov, izvoz pa na račun nepredelanih kmetijskih proizvodov. V zadnjem desetletju je rast izvoza hrane in pijače intenzivnejša od rasti uvoza, zato se pokritost uvoza izboljšuje in v obdobju 2020–2024 znaša 65 %.

Glavni vir obnovljive energije iz kmetijstva je proizvodnja električne energije iz bioplina. Proizvodnja električne energije iz »kmetijskih« bioplinskih naprav vključenih v podporno shemo za električno energijo proizvedeno iz OVE je narasla iz 0,04 kToe v letu 2004 na 10,67 kToe v letu 2011, nato pa padla na 5,18 kToe v letu 2024. Padec proizvodnje električne energije je v zadnjih letih predvsem zaradi izteka pravice do podpore, ki traja sicer 15 let.

V Sloveniji odkupne cene najpomembnejših kmetijskih proizvodov sledijo trendom gibanja cen pomembnejših kmetijskih trgov, svetovnih ali v regiji. Cena žit je blizu ravni evropskega povprečja, cena govejega mesa je pod evropskim povprečjem, cena perutninskega in prašičjega mesa ter jajc pa nad evropskim povprečjem. Slovenija izstopa z odkupnimi cenami mleka, ki je najnižja med državami članicami EU.

Slovenija je neto uvoznica hrane, saj z domačo proizvodnjo ne pokriva v celoti svojih potreb, še posebej pri zelenjavi, sadju, krompirju in prašičjem mesu. Dolgoročni trend nakazuje, da je stopnja samooskrbe višja in stabilnejša pri živalskih proizvodih (mleko, jajca, goveje in perutninsko meso), z izjemo prašičjega mesa in medu, pri katerih se stopnja samooskrbe opazno znižuje. Presežki v proizvodnji se v analiziranem obdobju pojavljajo le pri mleku, govejem in perutninskem mesu, v nekaterih posameznih letih pri jajcih in medu, v zadnjih nekaj letih pa tudi pri koruzi za zrnje.

Skupno število registriranih sort (vpisane v sortno listo RS) se je pri strnih žitih, koruzi in krompirju od leta 2011 zmanjšalo, v istem obdobju se je stalno povečevalo število sort oljnic, predvsem na račun domačih sort, ki so vpisane kot ohranjevalne sorte in vpisa večjega števila tujih hibridov sončnic. Število drugih skupin poljščin je ostalo na podobni ravni. Pri rži in ovsu je delež petih v pridelavi najbolj razširjenih sort 100 %.