Večina obnove slovenskih gozdov še vedno poteka po naravni poti, s katero zagotavljamo stabilnost bodočih gozdnih sestojev in se prilagajamo spreminjajočim se rastiščnim razmeram, ki so posledica podnebnih sprememb. Obnova s sadnjo sadik in setvijo semena (umetna obnova) le dopolnjuje naravno obnovo takrat, ko se pojavijo motnje pri naravni obnovi gozda, ko ni možnosti za naravno nasemenitev, ob nevarnostih razvoja erozijskih procesov na razgaljenih gozdnih površinah (npr. zaradi ujm prizadeti sestoji) ali ko želimo spremeniti obstoječo, neustrezno drevesno (vrstno) sestavo gozda.

Izpusti TGP zaradi spremembe rabe zemljišč v splošnem kažejo padajoč trend. Izpusti TGP zaradi krčitev gozdov so se v letu 2023 zmanjšali za 1,5 % glede na leto prej, pri čemer več kot polovico oz. skoraj 61 % teh izpustov nastane zaradi osnovanja kmetijskih zemljišč. Izpusti TGP zaradi sprememb rabe zemljišč v pozidana in sorodna zemljišča so se glede na leto prej zmanjšali za 2,7 %. Največji delež izpustov (slabih 75 %) je prispevalo širjenje pozidanih in sorodnih zemljišč na kmetijska zemljišča.

Zmanjšanje rabe energije v sistemu obveznosti energetske učinkovitosti je leta 2024 znašalo 671 GWh. Za več kot polovico manjši prihranki kot leto prej so predvsem posledica tega, da so zavezanci svoje obveznosti v veliki meri pokrili z neizkoriščenimi presežki prihrankov iz preteklih let. Ciljna vrednost za leto 2024 je bila vseeno presežena za 38 % – s prenosom dela presežnih prihrankov iz leta 2023 v okviru sheme za zavezance so prihranki energije znašali 1.028 GWh.

Eden od glavnih vzrokov umrljivosti zaradi bolezni dihal v Sloveniji je kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB). Najvišja umrljivost zaradi bolezni dihal je v Podravski in Pomurski regiji, najmanjša pa v Osrednjeslovenski statistični regiji (2022 – 2024). Umrljivost zaradi bolezni dihal se zmanjšuje; zmanjšala se je od 62/100.000 prebivalcev v letu 2017 na 43/100.000 prebivalcev v letu 2024. Realna vrednost umrljivosti zaradi bolezni dihal se je v letu 2021 močno znižala. To pripišemo t.i. »učinku žetve« (ang. harvesting effect) COVID 19.

Preobremenjenost s hranili je v Sloveniji še vedno glavni okoljski problem jezer in zadrževalnikov. V obdobju ocenjevanja 2014–2019 so bila od skupaj 11 vodnih teles v kategoriji jezer le 4 uvrščena v dobro ali zelo dobro trofično stanje. Najnovejši letni podatki kažejo, da izboljšanja ni, pri nekaterih jezerih pa koncentracija celotnega fosforja celo narašča. V obeh naravnih jezerih, Blejskem in Bohinjskem jezeru, so koncentracije fosforja bistveno nižje in stabilnejše kot v zadrževalnikih.