Onesnaženost podzemne vode s sredstvi za varstvo rastlin prikazujemo z deležem merilnih mest na vodonosnikih z medzrnsko in kraško-razpoklinsko poroznostjo, v katerih so bile mejne vrednosti koncentracij posameznih sredstev in njihovih razgradnih produktov ali njihove vsote v odvzetih vzorcih presežene stalno, občasno ali nikoli. Mejna vrednost koncentracij ostankov sredstev za varstvo rastlin v podzemni vodi v Sloveniji, določena v Uredbi o standardih kakovosti podzemne vode (Ur. l. RS, št. 100/2005), znaša za posamezne aktivne snovi 0,1 µg/l, za vsoto ostankov sredstev za varstvo rastlin pa 0,5 µg/l. Ta merila skupaj s celotno zakonodajo na tem področju so skladna z Direktivo o pitni vodi (98/83/ES), ki velja za celotno Evropsko unijo.

Aritmetične srednje vrednosti za vsoto ostankov sredstev za varstvo rastlin leta 2004 niso presegle mejne vrednosti 0,5 µg/l v podtalnici nobenega izmed obravnavanih polj. Od leta 1993 do 2004 je bilo zmanjševanje vsote ostankov omenjenih sredstev in njihovih razgradnih produktov ugotovljeno na vodonosnikih ob Muri (Prekmursko-Mursko polje) in ob Savinji (spodnja Savinjska dolina – dolina Bolske). Vsebnosti vsote ostankov sredstev za varstvo rastlin na Ljubljanskem in na Krško-Brežiškem polju so bile v obdobju 1993–2004 v dopustnih mejah. Na kraško-razpoklinskih vodonosnikih so bile te vsebnosti manjše od meje določljivosti analitskih metod.

Mejne vrednosti sta na merilnih mestih najpogosteje presegla atrazin in njegov metabolit desetilatrazin. Delež merilnih mest, na katerih je koncentracija omenjenih sredstev presegla zakonsko določene mejne vrednosti, je v Sloveniji večji od evropskega povprečja. Kljub temu je iz rezultatov spremljanja mogoče ugotoviti jasno padanje koncentracij ostankov atrazina in desetilatrazina na v preteklosti najbolj obremenjenih merilnih mestih v Sloveniji, kakršna so Rakičan, Lipovci in Gotovlje. Pri tem je treba ugotoviti, da so vrednosti za atrazin večinoma povsod v Sloveniji že pod mejno vrednostjo 0,1 µg/l, za desetilatrazin pa so ponekod še nad njo. Kljub temu da atrazina zadnja štiri leta ne uporabljamo več, bo treba počakati še nekaj let, da bodo njegove koncentracije v nižjih plasteh podtalnice padle pod mejno vrednost 0,1 µg/l. Vzrok za počasno zmanjševanje desetilatrazina je v počasni razgradnji.

Ugoden je tudi podatek, da se kljub čedalje več aktivnih snovi, ki so vključene v redno spremljanje (27 v letu 1995 in 66 v letu 2004), število aktivnih snovi, ki presegajo mejno vrednost 0,1 µg/l, manjša. Na precej obremenjenem merilnem mestu Brunšvik sicer opazimo zmanjševanje vsote ostankov sredstev za varstvo rastlin in njihovih razgradnih produktov od leta 1995 do 2004, kljub temu pa je bila v letu 2004 še vedno nad mejno vrednostjo 0,5 µg/l. Vsota ostankov omenjenih sredstev in njihovih razgradnih produktov je od leta 1995 do 2004 padala tudi na merilnem mestu Sobetinci, s tem da je v zadnjih dveh letih, kljub velikim vrednostim v preteklosti, precej pod mejno vrednostjo 0,5 µg/l.