Ohranjenost gozdov je kazalec, ki kaže, kolikšen je odmik trenutne drevesne sestave od naravne drevesne sestave. Drevesna sestava je ena izmed osnovnih informacij, ki jih zbiramo pri opisovanju gozdnih sestojev.  Ohranjenost drevesne sestave določimo s primerjavo deleža dejanskih lesnih zalog po drevesnih vrstah z naravno drevesno sestavo, upoštevajoč gozdne rastiščne tipe, zastopane v posameznem odseku. Kazalec je podlaga za analize trajnosti gozda in izhodišče za gozdnogojitvene odločitve. Podatki so prikazani za obdobje 2001–2020.

Glede na delež rastišču tujih drevesnih vrst ločimo štiri kategorije ohranjenosti gozdov:

• ohranjeni (tuje drevesne vrste je do 30%);
• spremenjeni (tuje drevesne vrste je 31 do 70%);
• močno spremenjeni (tuje drevesne vrste je 71 do 90%);
• izmenjani (tuje drevesne vrste je več kot 90%).

Po definiciji State of Europe’s Forests (2020) so gozdovi razdeljeni na stopnje, kjer se ohranjenost oziroma naravnost gozda odraža v intenzivnosti in zgodovini človekovih posegov. Gozdovi so razdeljeni na naslednje stopnje:

• nedotaknjeni (Undisturbed by men): proces naravnega razvoja gozdov ni moten, gozd ima naravno sestavo drevesnih vrst, naravno starostno strukturo in se obnavlja po naravni poti ter je brez vidnih znakov človekove dejavnosti;
• pol naravni (Semi-natural): v gozdovih se gospodari, vendar imajo nekatere značilnosti nedotaknjenih gozdov. Hkrati se v te gozdove štejejo tudi plantaže, ki so jih prepustili naravnemu razvoju. Zelo široka kategorija gozdov;
• plantaže (Plantations): običajno predstavljajo ekosisteme, umetno vzpostavljene s sajenjem ali sejanjem, pogosto z vnesenimi drevesnimi vrstami. Ti gozdovi so gospodarjeni zelo intenzivno.

Ti dve metodologiji nista neposredno primerljivi, hkrati pa je tudi pomembno poudariti, da v Sloveniji plantaže niso del gozda.

Ohranjenost (spremenjenost) gozdov je rezultat človekovega delovanja s katerim je povzročil, da se je naravna drevesna sestava spremenila. Vendar pa so goratost Slovenije, težka prehodnost kraškega sveta in zato velik delež težko dostopnih gozdov poglavitni vzroki, da je človek na prostoru Slovenije v preteklosti vplival na gozd manj usodno kot v večini srednjeevropskih držav. Gozdovi so zato razmeroma dobro ohranjeni, še posebno kar zadeva pestrost naravne sestave drevesnih vrst in (vertikalno in horizontalno) strukturiranost sestojev.

Danes delež ohranjenih gozdov presega 50 %, med tem ko je močneje spremenjenih, večinoma zasmrečenih in izmenjanih gozdov, le nekaj več kot desetino. Vzrok za odmik od ohranjenih gozdov je v največji meri posledica vnosa in širjenja iglavcev na za njih neprimernih rastiščih, prav tako pa tudi vnos tujerodnih oziroma invazivnih vrst. Stopnja ohranjenosti gozdov je povezana predvsem z dostopnostjo gozdnih zemljišč, pa tudi s proizvodno sposobnostjo rastišč, zgodovino gozdov in interesom lastnikov za gospodarjenje s sestoji.

Odmik od naravnega stanja je nastal zaradi neustreznega gospodarjenja v preteklosti. To je predvsem posledica sajenja smreke po vzoru nemške šole gospodarjenja z gozdovi, zlasti na Štajerskem, Koroškem in ponekod na Gorenjskem, ter sajenja črnega bora in njegovega nadaljnjega razširjanja z lastno semenitvijo na Krasu. Med močno spremenjene in izmenjane gozdove uvrščamo tudi pionirske gozdove z grmišči. Sem uvrščamo tudi sestoje, ki ji preraščajo tujerodne in/oziroma invazivne vrste (robinja, veliki pajesen). Prav spremenjena oziroma osiromašena drevesna sestava je dolgoročno najbolj kritična, saj največkrat pomeni tudi zmanjšano stabilnost sestojev in hkrati celotnega ekosistema.

Spremenjena drevesna sestava vpliva na biološko in ekološko stabilnost celotnega ekosistema, od tal do ostalih rastlinskih vrst. Je razlog za manjšo odpornost slovenskih gozdov in s tem za večjo poškodovanost (posebno iglavcev ). Več je tudi naravnih nesreč, kot so snegolom, žledolom, vetrolom, ki ogrožajo manj stabilen gozd. Večji delež črnega bora na kraškem območju skupaj s sušo v poletnih mesecih povečuje verjetnost gozdnih požarov. Rastiščem neprimerne drevesne vrste (npr. smreka) so v sušnih in toplejših letih pod velikim stresom in zato manj odporne na napad podlubnikov.

Z načrtnim delom, s povečevanjem deleža listavcev v smrekovih sestojih in postopnimi posrednimi premenami se stanje sestojev, v pogledu naravne drevesne sestave, izboljšuje.

Celovit pogled nam pokaže, da lahko naše gozdove zaradi ohranjenosti in raznovrstnosti pojmujemo kot veliko naravno vrednoto, ki je pomembna za slovenski in tudi za širši evropski prostor. S sonaravno usmeritvijo gospodarjenja z gozdovi slovensko gozdarstvo varuje in neguje to pomembno vrednoto in s tem opravlja tudi pomembno kulturno poslanstvo.

Spreminjanje ohranjenosti gozdov je naraven in dolgotrajen proces in tako zelo težko sledljiv v krajšem časovnem obdobju, zato iz podatkov, ki smo jih prikazali, še ne moremo sklepati glede smeri razvoja tega kazalca. Predvidevamo pa lahko, da bo načrtno sonaravno gospodarjenje z gozdom tudi v naslednjih desetletjih pozitivno vplivalo na ohranjenost gozdov v Sloveniji. Predvidevamo, da se bo v tem času pomembneje zmanjšal predvsem delež kategorije močneje spremenjenih gozdov ter da bo šel razvoj kazalca v smeri, ki pomeni doseganje kakovostno opredeljenega cilja.