Ohranjenost gozdov je kazalec, ki nam kaže, kolikšen je odmik trenutne drevesne sestave od naravne drevesne sestave. Ob tem se primerja deleže dejanskih lesnih zalog po drevesnih vrstah z naravno drevesno sestavo, upoštevajoč gozdne združbe, zastopane v posameznem odseku. Podatki so prikazani za obdobje 2001–2013.

Glede na delež rastišču tujih drevesnih vrst ločimo štiri kategorije ohranjenosti:
• ohranjeni gozdovi (do 30 % tuji drevesnih vrst),
• spremenjeni gozdovi (31–70 % tuji drevesnih vrst),
• močno spremenjeni gozdovi (70–90 % tuji drevesnih vrst),
• izmenjani gozdovi (nad 90 % tuji drevesnih vrst).

Po definiciji FAO (Organizacija za prehrano in kmetijstvo pri OZN) so gozdovi po ohranjenosti razdeljeni na:
- Prvotne (Primary): Gozd/gozdna krajina z avtohtonimi vrstami, kjer ni vidnih sledi človekove dejavnosti in ekološki procesi niso vidno moteni.
- Spremenjene naravne (Modified natural): Gozd/gozdna krajina, kjer se avtohtone vrste naravno pomlajujejo in so sledi človekovega delovanja jasno vidne.
- Pol-naravne (Semi-natural): Gozd/gozdna krajina z avtohtonimi vrstami, ki pa se obnavljajo s pomočjo sadnje, setve ali vplivane naravne obnove.
- Proizvodne plantaže (Productive plantation): Gozd/gozdna krajina z vnesenimi, v nekaterih primerih tudi z avtohtonimi vrstami, ki so bile oblikovane s sadnjo ali setvijo, predvsem za namene proizvodnje lesa ali nelesnih dobrin.
- Varovalne plantaže (Protective plantation): Gozd/gozdna krajina z vnesenimi vrstami, ki so bile oblikovane s sadnjo ali setvijo, predvsem z namenom oskrbe s storitvami.

Ti dve metodologiji nista neposredno primerljivi, hkrati pa je tudi pomembno poudariti, da v Sloveniji plantaže niso del gozda.

Ohranjenost (spremenjenost) gozdov je rezultat človekovega delovanja s katerim je povzročil, da se je naravna drevesna sestava spremenila. Vendar pa so goratost Slovenije, težka prehodnost kraškega sveta in zato velik delež težko dostopnih gozdov poglavitni vzroki, da je človek na prostoru Slovenije v preteklosti vplival na gozd manj usodno kot v večini srednjeevropskih držav. Gozdovi so zato razmeroma dobro ohranjeni, še posebno kar zadeva pestrost naravne sestave drevesnih vrst in (vertikalno in horizontalno) strukturiranost sestojev.

Danes delež ohranjenih gozdov presega 50 %, močneje spremenjenih, večinoma zasmrečenih in izmenjanih gozdov je le nekaj več kot desetino. Vzrok za odmik od ohranjenih gozdov je v največji meri posledica vnosa in širjenja iglavcev na za njih neprimernih rastiščih. Stopnja ohranjenosti gozdov je povezana z dostopnostjo gozdnih zemljišč, proizvodno sposobnostjo rastišč, zgodovino gozdov in interesom lastnikov za gospodarjenje s sestoji.

Odmik od naravnega stanja je nastal zaradi neustreznega gospodarjenja v preteklosti. To je predvsem posledica sajenja smreke po vzoru nemške šole gospodarjenja z gozdovi, zlasti na Štajerskem, Koroškem in ponekod na Gorenjskem, ter sajenja črnega bora in njegovega nadaljnjega razširjanja z lastno semenitvijo na Krasu. Med močno spremenjene in izmenjane gozdove uvrščamo tudi pionirske gozdove z grmišči. Prav spremenjena oziroma osiromašena drevesna sestava je dolgoročno najbolj kritična, saj največkrat pomeni tudi zmanjšano stabilnost sestojev.

Spremenjena drevesna sestava je razlog za manjšo odpornost slovenskih gozdov in s tem za večjo poškodovanost (posebno iglavcev (jelka, smreka)) zaradi onesnaženosti zraka. Več je tudi naravnih nesreč, ki ogrožajo manj stabilen gozd. Večji delež črnega bora na kraškem območju skupaj s sušo v poletnih mesecih povečuje verjetnost gozdnih požarov. Rastiščem neprimerne drevesne vrste (npr. smreka) so v sušnih in toplejših letih pod velikim stresom in zato manj odporne na napad podlubnikov.

Z načrtnim delom, s povečevanjem deleža listavcev v smrekovih sestojih in postopnimi posrednimi premenami se stanje sestojev, v pogledu naravne drevesne sestave, izboljšuje. Po študiji FAO Global Forest Resources Assessment ima Slovenija v primerjavi s celotno Evropo precej večji delež ohranjenih gozdov (kategoriji: prvotni (primary) in spremenjeni naravni (modified natural).

Celovit pogled nam pokaže, da lahko naše gozdove zaradi ohranjenosti in raznovrstnosti pojmujemo kot veliko naravno vrednoto, ki je pomembna za slovenski in tudi za širši evropski prostor. S sonaravno usmeritvijo gospodarjenja z gozdovi slovensko gozdarstvo varuje in neguje to pomembno vrednoto in s tem opravlja tudi pomembno kulturno poslanstvo.

Spreminjanje ohranjenosti gozdov je naraven in dolgotrajen proces in tako zelo težko sledljiv v krajšem časovnem obdobju, zato iz podatkov, ki smo jih prikazali, še ne moremo sklepati glede smeri razvoja tega kazalca. Predvidevamo pa lahko, da bo načrtno sonaravno gospodarjenje z gozdom tudi v naslednjih desetletjih pozitivno vplivalo na ohranjenost gozdov v Sloveniji. Predvidevamo, da se bo v tem času pomembneje zmanjšal predvsem delež kategorije močneje spremenjenih gozdov ter da bo šel razvoj kazalca v smeri, ki pomeni doseganje kakovostno opredeljenega cilja.