Meritve koncentracij hranilnih snovi v morski vodi so pomembne, saj bogatitev vodnega telesa s hranilnimi snovmi, predvsem z dušikovimi in fosforjevimi, povzroča povečano rast alg in višjih rastlin. Temu pojavu pravimo evtrofikacija, njene posledice pa so številne: od povečane biomase fitoplanktona (ki se meri kot klorofil a) in pogostejših škodljivih cvetenj alg, do pomanjkanja raztopljenega kisika v pridnenem sloju, kar nedvomno vpliva na pridnene organizme, in sprememb v prehranjevalnih spletih (Andersen, et al., 2006). Medtem ko je razpoložljivost dušika primarni regulator evtrofikacije v večini obalnih območij zmernega pasu, ponekod rast fitoplanktona omejuje fosfor in ne dušik. Eno takih območij je tudi Jadransko morje vključno z njegovim najsevernejšim delom (Brush, et al., 2021).

Vnos hranilnih snovi v Tržaški zaliv, še posebej nitrata in silikata, je odvisen od sladkovodnih pritokov (najpomembnejša je reka Soča) in obilnejših padavin. Po drugi strani na koncentracijo fosfata v zalivu vpliva predvsem vnos komunalnih odpadnih voda. Koncentracija hranilnih snovi je najvišja v površinskem sloju spomladi in jeseni ter poleti v pridnenem sloju.

Kazalec prikazuje letne povprečne vrednosti izbranih hranil na različnih vzorčnih mestih v slovenskem morju. Izbrana hranila so nitrat, celotni fosfor in ortofosfat, saj s temi parametri vrednotimo tudi ekološko stanje obalnega morja v skladu z vodno direktivo (2000/60/ES).

Hranila se uvrščajo med splošne fizikalno-kemijske elemente kakovosti, ki pri vrednotenju ekološkega stanja podpirajo biološke elemente kakovosti. Fizikalno-kemijski elementi kakovosti so ključnega pomena, saj vplivajo na razvoj fitoplanktona in predvsem na viške biomase, ki jo izražamo kot klorofil a (Smetacek, Cloern, 2008). V kazalcu prikazujemo tista hranila, za katera so znane mejne vrednosti med razredi ekološkega stanja in odražajo določene obremenitve. Ekološko stanje voda se vrednoti na vodnih telesih obalnih voda, ki so določena na območju slovenskega morja do 1 navtične milje od obale, merijo pa se tudi v vodnem telesu teritorialnega morja. Na sliki MR08-4 so prikazana vzorčna mesta za meritve koncentracije hranil v morski vodi v okviru državnega monitoringa na območju slovenskega morja z oceno ekološkega stanja na podlagi hranil za posamezna vodna telesa za obdobje 2014–2019.

Nitrat predstavlja najpomembnejšo obliko raztopljenega anorganskega dušika, raztopljeni anorganski fosfor pa se pojavlja kot ortofosfat. Primarni producenti lahko ti dve hranili najlažje koristijo za rast in razmnoževanje. Po drugi strani s parametrom celotni fosfor določimo koncentracijo tako organskih kot anorganskih oblik fosforjevih snovi. Organske oblike fosforjevih snovi predstavljajo največji delež celotnega fosforja. Ker so v Tržaškem zalivu koncentracije ortofosfata večinoma zelo nizke, velikokrat celo pod mejo detekcije, je zaloga fosforja v organskih spojinah pomembna, saj prihaja do hitre razgradnje v anorganske oblike, ki jih primarni producenti nato koristijo za svojo rast, nekateri pa lahko izkoriščajo tudi organski fosfor (Socal, et al., 2008).

Pomembni viri hranil, predvsem dušikovih, so rečni vnosi, glavni vir fosfata pa so komunalne odpadne vode (Turk, et al., 2007). V Tržaškem zalivu je nepomembnejši pritok reke Soče z italijanske strani, medtem ko imajo reke, ki se izlivajo v morje na slovenski obali bolj lokalen vpliv. V zaledju slovenskega morja k obremenjevanju s hranili doprinese gnojenje kmetijskih površin ob vodotokih, komunalne in industrijske odpadne vode z iztokom v vodotoke ali direktno v morje ter komunalne odpadne vode iz gospodinjstev v zaledju, ki niso priključena na komunalno čistilno napravo. Manjši delež k obremenjevanju doprinese gojenje morskih organizmov v morju za komercialne namene (marikultura).

Na slikah so prikazane povprečne letne vrednosti izbranih hranil na vzorčnih mestih z daljšim časovnim nizom, ki v zadnjem desetletju kažejo na dobro ali zelo dobro ekološko stanje slovenskega morja (vodoravni liniji označujeta meji med zelo dobrim in dobrim ekološkim stanjem ter dobrim in zmernim ekološkim stanjem). Pri koncentracijah nitrata (Slika MR08-1) je v prvem obdobju opazno naraščanje z izrazitim viškom leta 2001, nato pa so koncentracije upadle, kar je sovpadalo z obdobjem nižjih pretokov reke Soče med leti 2003 in 2007 (Cozzi, et al., 2012). Kljub temu, da se je pretok reke Soče po letu 2007 ponovno zvišal, se koncentracije nitrata niso bistveno povišale, razen leta 2013 in 2014, ko so bili pretoki rek spet izrazitejši. Pri koncentracijah celotnega fosforja (Slika MR08-2) je opazen velik padec po letu 1996 zaradi spremembe analizne metode. Od leta 1997 dalje koncentracije celotnega fosforja ostajajo nizke in le redko presežejo mejo med zelo dobrim in dobrim ekološkim stanjem. Tudi pri koncentracijah ortofosfata (Slika MR08-3) so bile te najvišje v prvem obravnavanem obdobju, od leta 2005 dalje pa koncentracije vseskozi ustrezajo zelo dobremu ekološkemu stanju.

Dolgoletni trendi hranil so zelo podobni na vseh vzorčnih mestih, kljub temu pa so med njimi opazne razlike, ki odražajo vpliv bližnjih izlivov rek ali drugih antropogenih obremenitev, ki vplivajo na stanje hranil. Tako se na vzorčnem mestu CZ na sredi Tržaškega zaliva odraža vpliv izlivnih voda reke Soče, predvsem pri koncentracijah nitrata. Na vzorčnem mestu K, ki leži v Koprskem zalivu, je opazen vpliv izlivnih voda rek Rižane in Badaševice in močno poseljenega območja, predvsem pri koncentracijah ortofosfata in celotnega fosforja. V nekaterih primerih so bile koncentracije hranil višje tudi na vzorčnem mestu MA v Piranskem zalivu, kjer je opazen vpliv izlivnih voda reke Dragonje in marikultur. Najnižje koncentracije vseh hranil so bile običajno izmerjene na vzorčnem mestu F, ki je zaradi svoje lege bolj pod vplivom severno-jadranskih vodnih mas in ni pod neposrednim vplivom sladkovodnih vnosov in drugih vplivov s kopnega.

Vpliv razpoložljivosti hranil v morju se vrednoti tudi z biomaso fitoplanktona (kazalec MR04: Klorofil a v obalnem morju). Upad biomase fitoplanktona v slovenskem morju sovpada z upadom koncentracij hranilnih snovi (predvsem fosforjevih) v morju, oboje pa sovpada z upadom pretokov reke Soče in z upadom količine hranilnih snovi, ki jih Soča prinaša v Tržaški zaliv (Mozetič, et al., 2012, Orlando Bonaca, et al., 2012). Upad hranil se izkazuje tudi na drugih vodotokih po Sloveniji (kazalec VD10: Hranila in biokemijska potreba po kisiku v rekah), kar je med drugim lahko posledica nadgradnje ali izgradnje kanalizacijskega omrežja in komunalnih čistilnih naprav v zaledju (kazalec VD02: Čiščenje odpadnih voda na komunalnih in skupnih čistilnih napravah) kot tudi ukrepov za zmanjševanje rabe fosfatov v detergentih (Köhler, 2006).

Trend upadanja koncentracij fosforjevih hranil so v primerljivem obdobju zaznali tudi v celotnem severnem Jadranu (Grilli, et al., 2020) in je, med drugim, povezan z boljšim upravljanjem z odpadnimi vodami v zaledju. Nasprotno so v zadnjem desetletju dokazali porast koncentracij nitrata tako v morski kot v rečni vodi reke Pad (Grilli, et al., 2020), kar še dodatno prispeva k neugodnemu razmerju med dušikovimi in fosforjevimi hranili in lahko privede do sprememb v morskem ekosistemu.