Kazalec prikazuje količine nastalih odpadkov v Sloveniji ter razmerje med predelanimi in odstranjenimi odpadki v posameznih letih. Količina in delež posameznih postopkov predelave in odstranitve je prikazana za komunalne odpadke, odpadke iz proizvodnih in storitvenih dejavnosti ter nevarne odpadke.

Predelava odpadkov je namenjena koristni uporabi odpadkov ali njihovih sestavin in zajema predvsem ponovno uporabo, snovno, biološko predelavo in energetsko izrabo odpadkov, pri čemer gre za uporabo odpadkov kot gorivo v kurilni napravi ali industrijski peči ali uporabo odpadkov za pridobivanje goriva. Postopke predelave odpadkov, določa priloga 5 Uredbe o ravnanju z odpadki (Ur. l. RS, št. 34/08) . Sežiganje komunalnih in drugih odpadkov s toplotno obdelavo z namenom njihovega odstranjevanja ni predelava odpadkov.

Odstranjevanje odpadkov je namenjeno končni oskrbi odpadkov, ki jih ni mogoče predelati. Postopki odstranjevanja so predvsem obdelava odpadkov z biološkimi, termičnimi ali kemično-fizikalnimi metodami, sežiganje in odlaganje odpadkov. Postopki odstranjevanja odpadkov so določeni v prilogi 6 Uredbe o ravnanju z odpadki (Ur. l. RS, št. 34/08).

Z rastjo gospodarstva in potrošništva se raba naravnih virov povečuje in naraščajo tudi količine nastalih odpadkov. Pri ravnanju z odpadki je zelo pomembno preprečevanje nastajanja odpadkov, zmanjšanje vpliva ravnanja z odpadki na okolje in zmanjševanje pritiskov na naravne vire.

Preprečevanje nastajanja odpadkov lahko pomaga pri zmanjševanju vplivov na okolje v vseh fazah življenjskega kroga naravnih in drugih virov. Čeprav je pri preprečevanju nastajanja odpadkov največ možnosti za zmanjšanje pritiskov na okolje, so politike, usmerjene v zmanjševanje količin odpadkov tudi drugod v Evropi redke in zaenkrat še ne prav učinkovite. Zato bo v prihodnje temu potrebno posvetiti več pozornosti.

Pri ravnanju z odpadki skušamo prekiniti povezavo med gospodarsko rastjo ter količino nastalih odpadkov oz. slabšanjem okolja. Po letu 2008 je količina nastalih odpadkov sicer naraščala nekoliko počasneje kot gospodarska rast, vendar bodo šele naslednja leta pokazala, če lahko govorimo o razdružitvi (decoupling).

V letu 2009 se je količina odpadkov prvič odkar spremljamo trend nastajanja količin odpadkov nekoliko zmanjšala. Vendar je to lahko le odraz gospodarske krize. Tako je v letu 2009 v Sloveniji nastalo okoli 6,8 milijona ton odpadkov, kar je 4% manj kot v letu 2008. Med nastalimi odpadki je bilo največ odpadkov iz proizvodnih in storitvenih dejavnosti (85 %), sledijo komunalni (13%) in nevarni odpadki (2%).

Skupaj je bilo leta 2009 v Sloveniji predelanih 4,5 milijonov ton odpadkov, kar je 8 % manj kot leta 2008 vendar 55 % več kot leta 2002. Količina odstranjenih odpadkov se je po letu 2007, ko so bile dosežene najvišje vrednosti (36 % več kot leta 2002), zmanjšala. Leta 2009 je bilo odstranjenih 1,6 milijona ton odpadkov, kar je 37 % manj kot leta 2007. V letu 2009 je bilo skupaj odstranjenih 27 %, predelanih pa 73 % odpadkov.

V Sloveniji je najbolj zaskrbljujoče ravnanje z komunalnimi odpadki, kjer je odstranjevanje (odlaganje) še vedno najbolj razširjen način ravnanja. V letu 2009 je bilo na komunalna odlagališča odloženih 64 % nastalih komunalnih odpadkov. Preostalih 36 % komunalnih odpadkov je šlo v predelavo, največ od teh je bilo recikliranih (96 %).

Ena izmed možnosti odstranjevanja odpadkov so tudi sežigalnice. V Sloveniji imamo trenutno tri naprave za sežig odpadkov – v Celju, Lendavi in Račah. Uveljavlja se tudi toplotna obdelava odpadkov v napravah za sosežig odpadkov ki so zasnovane kot toplarna (predpisana toplotna moč), ki kot gorivo uporablja t.i. lahko frakcijo komunalnih odpadkov, njen osnovni namen pa je soproizvodnja toplote in električne energije. V letu 2011 so obratovale tudi 4 naprave za toplotno obdelavo – v Mengšu, Trbovljah, Desklah in Krškem. Kljub temu, da se sežigalnice zdijo ugodnejša rešitev kot odlaganje na odlagališča, že novelacija OP BIOO iz leta 2008 opozarja, da sežigalnice neobdelanih komunalnih odpadkov, ki omogočajo masovni sežig ne omogočajo sodobnega načina gospodarjenja z odpadki in so v nasprotju z evropsko strategijo ravnanja z odpadki, zato ni upravičljive podlage za njihovo izgradnjo.

Pri odpadkih iz proizvodnih in storitvenih dejavnosti gre od leta 2002 v postopke predelave okrog 65 % nastalih odpadkov. Leta 2009 je bilo predelanih 81 % odpadkov iz proizvodnih in storitvenih dejavnosti, od katerih je bilo prav tako največ recikliranih (70 %) oziroma predelanih na drug način (24 %). Preostalih 19 % odpadkov iz proizvodnih in storitvenih dejavnosti je bilo odstranjenih – največ je bilo odloženih na industrijska odlagališča (63 %) oziroma odstranjenih na druge načine (33 %). Odpadke, odstranjene na druge načine, predstavljata večinoma elektrofilterski pepel, ki se uporablja za zapolnjevanje rudniških rovov ter žlindra, ki se uporablja kot gradbeni material.

Pri nevarnih odpadkih je bilo leta 2009 odstranjenih 40 % odpadkov, od katerih je bila večina odloženih na odlagališča (65 %) oziroma so šli v sežig (35 %). Predelanih je bilo 60 % nevarnih odpadkov, tudi v tem primeru je največji delež predstavljala reciklaža (80 %).

Nova okvirna direktiva o ravnanju z odpadki 2008/98/ES določa splošne norme za ravnanje z odpadki na ravni Evropske unije in hkrati dovoljuje državam članicam, da podrobneje določijo nacionalne ukrepe in postopke za doseganje ciljev. Sprejeti se bodo morali novi okoljski cilji, ki vzpodbujajo ločevanje, ponovno uporabo in recikliranje, spremenil se bo klasifikacijski seznam odpadkov, sprejete pa bodo tudi nove usmeritve glede ravnanja z odpadki. Določila direktive bo Slovenija morala prenesti v svoj pravni red v dveh letih od njenega sprejetja, tako da lahko v kratkem pričakujemo spremembe sedaj veljavne Uredbe o ravnanju z odpadki (Ur.l.RS, št. 34/08).

Upoštevanje življenjskega kroga pri ravnanju z odpadki zmanjšuje vplive na okolje in rabo naravnih virov. Ravnanje z odpadki je osrednja tema okoljskih politik v EU že od 70. let preteklega stoletja. Rezultat teh politik je, da se surovine pridobljene iz odpadkov vse pogosteje uporabljajo v proizvodnih procesih kot surovine, kar prispeva k zapiranju snovnih tokov v vseh gospodarskih panogah. EU združuje politiko rabe naravnih virov in odpadkov v Tematski strategiji o preprečevanju nastajanja in recikliranju odpadkov in Tematski strategiji o trajnostni rabi naravnih virov. Zastavila si je tudi strateški cilj – postati najučinkovitejše gospodarstvo na svetu z vidika rabe naravnih virov in zmanjšati negativne vplive rabe naravnih virov in nastajanja odpadkov na okolje.

Rabo naravnih virov, vode, energije in nastajanja odpadkov poganjajo naši vzorci potrošnje in proizvodnje. Vendar se sedanje politike večinoma usmerjajo v zmanjševanje negativnih učinkov potrošnje in pogosto temeljijo na prostovoljnih instrumentih, premalo pa se posvečajo temeljnim vzrokom netrajnostne potrošnje. EU se z naravnimi viri v veliki meri oskrbuje iz tujine – več kot 20 % naravnih virov, ki jih porabimo prihaja iz uvoza. V letu 2005 je bilo v EU porabljenih 8,2 milijarde ton snovi.

Za Evropske države EEA (Evropska agencija za okolje) v poročilu SOER 2010 navaja, da se je EU zavezala, da bo zmanjšala količino odpadkov, vendar pri tem ni uspešna. Leta 2006 je v državah EU – 27 nastalo približno 3 milijarde ton odpadkov – kar v povprečju pomeni 6 ton na prebivalca. Količina nastalih odpadkov se med državami članicami EU precej razlikuje in dosega razmerje 1:39, kar je predvsem posledica razlik v strukturi industrije in različnih družbeno-gospodarskih razmer. Ravnanje z odpadki se je izboljšalo v skoraj vseh državah EU in količina recikliranih odpadkov se povečuje na račun količine odloženih. Kljub temu je bila od treh milijard ton odpadkov na odlagališča še vedno odložena približno polovica. Drugi odpadki so bili predelani, reciklirani, ponovno uporabljeni ali sežgani.

Ravnanju z odpadki je v EU po nekaterih ocenah namenjenega približno 0,75 % BDP. Dejavnost recikliranja po ocenah ustvari 24 milijard EUR prometa in zaposluje približno pol milijona ljudi. V svetovnem merilu tako EU zavzema približno 30-odstotni delež v okoljskih dejavnostih in 50–odstotni delež v dejavnostih ravnanja z odpadki in recikliranja.