Osnovni kazalec za ocenjevanje življenjske moči dreves oziroma zdravstvenega stanja dreves (posledično tudi sestojev in gozdov) je osutost drevesnih krošenj.

Kazalec prikazuje okularno ocenjen delež manjkajočih asimilacijskih organov (listov, iglic) izbranega drevesa v primerjavi z normalno olistanim primerkom iste vrste, istega socialnega položaja in na enakem rastišču. Za poškodovano se šteje tisto drevo, katerega osutost drevesne krošnje je višja od 25 % (manjka ji torej kar 1/4 listnega aparata). Kazalec se ocenjuje na 5 % natančno.

Proces poškodovanosti gozdov pomeni pojemanje vitalnosti oziroma rastne moči gozdnega ekosistema zaradi različnih, za drevo stresnih dejavnikov in kombinacije le teh. Pri kazalcu poškodovanosti gozdov je torej potrebno upoštevati, da na osutost dreves poleg antropogene onesnaženosti zraka vplivajo tudi številne druge vrste stresa. Povzročitelje stresa v grobem delimo na abiotske, kot so visoka sončna radiacija, suša, veter, toča, pomanjkanje hranil itd. in biotske, kamor uvrščamo medvrstno in znotrajvrstno tekmovalnost, napade mikroorganizmov ter drugih škodljivcev in že omenjene antropogene povzročitelje stresa (onesnaževala zraka npr. ozon, agrokemikalije, gospodarjenje z gozdovi itd.).

Časovna vrsta poškodovanosti dreves za celotno obdobje kaže, da se je v obdobju 1991-2000 stanje gozdov slabšalo, od leta 2000 naprej pa je bilo kljub rahlemu negativnem trendu še vedno razmeroma stabilno. Na podlagi porasta vrednosti kazalca zdravstvenega stanja po letih 2007 in 2014, zaenkrat še ni mogoče govoriti o trendu slabšanja stanja, saj se je stanje v letih, ki so sledila, vedno ponovno izboljšalo.

Od leta 2010 se je indeks osutosti oz. delež dreves, ki imajo osutost višjo od 25 %  zvišal (Slika GZ01-2). V letu 2010 je bilo več kot 25 % osutih 31 % dreves, v letu 2020 jih je že 38 %. Indeks osutosti nad 25% kaže na to, da je drevo izgubilo ¼ svojega listnega aparata kar je za spremljanje stanja gozdov pomembno. Precejšnji delež dreves tega manjka nikoli več ne zmore nadomestiti. Ta manjko torej vodi v propad drevesa.

Indeks osutosti pri listavcih je za 4 % nižji kot pa indeks osutosti pri iglavcih.

Na začetku obdobja 2015-2020 opažamo visok dvig osutosti dreves , nato pa umirjanje  negativnega trenda poslabševanja stanja - povečevanja osutosti tako pri iglavcih kot pri listavcih.

Povprečna osutost listavcev je dosegla rekordno vrednost leta 2015 (30%), nato je leta 2016 padla (28,5%) in se ustalila pri 28% v letu 2020 (Slika GZ01-1). Visoko osutost listavcev leta 2015 lahko pripišemo posledicam žledoloma v letu 2014, ki je bolj prizadel listavce. Nasprotno pa je bila povprečna osutost iglavcev najnižja leta 2016 (26%), potem pa je začela naraščati in se v zadnjih letih ustalila na letnih ravneh med 27 in 28%. Predvidevamo, da so bili glavni razlogi poslabšanja osutosti iglavcev  številne gradacije podlubnikov in  sprememb v temperaturnem in padavinskem režimu, ki je predvsem prizadel iglavce, ki rastejo izven svojega naravnega areala.

V letih, ki so sledila, se je zdravstveno stanje listavcev na določenih predelih izboljševalo, medtem ko se je zaradi močnih gradacij podlubnikov zdravstveno stanje iglastih gozdov slabšalo. Problematična postajajo predvsem nižje ležeča območja, ki so zaradi toplejše klime za smreko manj primerna. V prihodnje lahko v luči klimatskih sprememb pričakujemo še slabše pogoje za uspevanje smreke na teh lokacijah in s tem slabšo stanje vitalnosti gozdov. Povprečna osutost je pri iglavcih vsa leta, razen 2020, malo višja kot pri listavcih. Trend povečevanja osutosti iglavcev je opažen tudi na evropski ravni.

V letu 2020 stanje kaže na nadaljevanje počasne obnove listnega aparata tako pri iglavcih kot pri listavcih. Okrevanje pri iglavcih je nejasno zaradi gradacij podlubnikov, ki so posledica velikih količin podrtega in poškodovanega drevja v gozdovih po 2014. Okrevanje pri listavcih je tudi nestabilno, saj se je začetna moč obnove krošenj (adventivni poganjki) ustavila in se to kaže na slabšem stanju krošenj na nekaterih ploskvah. V določenih predelih Slovenije se je zaradi poškodb, odmiranja in sečnje iglavcev občutno zvišal delež listavcev na ploskvah. V zadnjih letih opažamo tudi slabšanje stanja osutosti pri bukvi. Razlogi so za sedaj še neznani.

V letu 2020 (ICP poročilo) je bilo zdravstveno stanje ocenjeno na 1056 drevesih po Sloveniji. Od tega je bilo 343 iglavcev in 713 listavcev. Povprečna osutost vseh dreves je znašala 27,8 % in se je v 20 letih zvišala za 7 %. Povprečna osutost iglavcev je znašala 27 % in listavcev 28 %. Če rezultate primerjamo z letom 2013 – pred žledom - opazimo, da se je povprečna osutost iglavcev zvišala za 1 % in povprečna osutost listavcev za 4 %.

Zaradi posledic žleda in kasnejših poškodb biotskih dejavnikov ima trenutno Slovenija z vidika kazalnika povprečne osutosti manj vitalne gozdove (povprečna osutost v letu 2020 je bila 28%) kot ostale države EU (povprečna osutost v letu 2019 je 26,3%) (Poročilo o spremljanju stanja gozdov 2019, GIS).

Med posameznimi drevesnimi vrstami so najbolj poškodovani črni bor, domači kostanj, robinija, hrasti (dob in graden), bukev, gaber in smreka. Podobno kot v Sloveniji je tudi stanje v bližnjih srednjeevropskih državah, kjer se  najvišja poškodovanost pri hrastu dobu in hrastu gradnu (ICP Forests, EC). Ocenjujemo, da je eden od pomembnejših vplivov nižanje ravni podtalnice in onesnaženost le te. Jesen in domači kostanj sta v zadnjih letih močno prizadeta s strani bolezni (jesenov ožig in kostanjev rak), medtem ko smreko ogrožajo podlubniki in abiotski dejavniki (vetrolom, snegolom). Na splošno pa so najpogostejši povzročitelji osutosti drevesnih krošenj abiotski dejavniki (veter, žled, gospodarjenje z gozdovi...) in bolezni oz. stanja, ki jih povzročijo glive.

Na zgornji sliki se jasno vidijo različno osute krošnje bukve, ki je najpogostejša drevesna vrsta v Sloveniji. Krošnje so si med seboj različne po velikosti listov, polnosti krošnje in sami količini živih vej. V času vegetacijske sezone se kazalnik ocenjuje za vsa vzorčna drevesa v Sloveniji – kar 1056 jih je. Kazalnik je bil na nacionalni ravni prvič uporabljen že leta 1985 in s tem predstavlja pomemben vpogled v zdravstveno stanje dreves za zadnjih 35 let!

Raziskovalcem in popisovalcem na terenu delež osutosti nad 25% že nakazuje pomembno pomanjkanje listnega aparata, ki ga drevo ne more nadomestiti v kratkem času, če sploh. Pri iglavcih je težava osutosti še toliko večja, saj iglic ne nadomeščajo vsako leto. Pri teh drevesih je treba pazljivo določiti primaren vzrok osutosti oz. poškodb drevesa, ki nam lahko pomagajo iskati vzroke/rešitve za trende (npr. pojav gliv, bolezni, škodljivcev). Pri iglavcih je delež dreves z nad 25% osutosti več kot 41%, listavcev le 37%. Imajo pa listavci precej večji delež osutosti od 11 do 25% kot iglavci, kar so običajno poškodbe, ki jih na listih povzročijo biotski in abiotski dejavniki v tekočem letu.