Kazalec prikazuje izpuste onesnaževal zraka iz prometa, ki povzročajo zakisovanje, izpuste predhodnikov ozona in izpuste trdnih delcev. Kazalec zajema vse vrste prometa (cestni promet, železniški promet, letalski promet, promet plovil in ostali necestni promet). Prikazana je struktura izpustov po posameznih snoveh in izpusti iz osebnih vozil.

Med snovi, ki povzročajo zakisovanje prištevamo: žveplov dioksid (SO₂), dušikove okside (NO_x) in amonijak (NH₃). Med predhodnike ozona prištevamo: dušikove okside (NO_x), ogljikov oksid (CO), metan (CH₄) in nemetanske hlapne organske snovi (NMVOC). Predhodnik ozona je snov, ki prispeva k nastajanju prizemnega (troposferskega) ozona.

Izpuste delcev delimo na primarne delce PM₁₀ in na sekundarne delce PM₁₀. Primarni delci PM₁₀ so delci s premerom 10 μm ali manj, ki so neposredno izpuščeni v zrak (PM₁₀). Med sekundarne delce PM₁₀ oziroma predhodnike delcev PM₁₀ uvrščamo NO_x, SO₂ in NH₃, ki se kot posledica fizikalno-kemičnih reakcij preoblikujejo v delce s premerom 10 μm ali manj.

Promet je eden glavnih povzročiteljev izpustov snovi, ki so vzrok za zakisovanje, nastanek prizemnega ozona in trdnih delcev. K izpustom iz prometa največ prispeva cestni promet; pri večini obravnavanih onesnaževal je ta delež večji od 60 %. Najpomembnejši vir izpustov v cestnem prometu so osebna vozila. Kljub temu podatki kažejo, da so se med letoma 2008 in 2024 izpusti iz osebnih vozil zmanjšali, in sicer izpusti NO_x za 34 %, izpusti PM₁₀ za 27 % in izpusti PM_2.5 za 29 %.

Če upoštevamo celoten prometni sektor in daljše časovno obdobje, so se med letoma 1990 in 2024 izpusti snovi, ki povzročajo zakisovanje v sektorju prometa znižali za 72 %, izpusti predhodnikov ozona za 76 %. Izpusti trdnih delcev so se glede na leto 2000 znižali za 52 %. Zmanjšanje izpustov je posledica uvajanja strožjih emisijskih standardov za motorna vozila, obnove voznega parka in nižje vsebnosti žvepla v gorivu. V letih 2009 in 2010 je opazen precejšen upad izpustov v primerjavi z letom 2008, kar je odraz gospodarske krize in posledično manjše porabe goriva. Manjši izpusti v letu 2020 so predvsem posledica velikega zmanjšanja prometne aktivnosti zaradi sprejetih ukrepov ob epidemiji COVID-19. Po letu 2022 je opazen porast izpustov predvsem zaradi sproščanja ukrepov, povezanih z epidemijo in povrnitve potovalnih navad.

Izpusti SO₂, NO_x in NH₃ v ozračje in njihove naknadne kemične reakcije ter odlaganje v ekosistemih povzročajo zakisovanje prsti in vode. Odlaganje teh snovi povzroča škodo na ekosistemih, stavbah in materialih. Negativni učinki zakisovanja so odvisni od potenciala zakisovanja za posamezno onesnaževalo in lastnosti posameznih ekosistemov in materialov. Najpomembnejše onesnaževalo v prometu, ki povzroča zakisovanje, je NO_x.  Četudi so se izpusti dušikovih oksidov iz prometa v obdobju 1990-2024 zmanjšali za 65 %, so k celotnemu zakisovanju v letu 2024 prispevali kar 95 %. NO_x in NH₃ povzročata tudi prekomerno kopičenje dušika v zemlji in vodah (evtrofikacija).

K nastanku prizemnega ozona prispevajo izpusti NO_x, NMVOC, CO in CH₄, ki vstopajo v zapletene fotokemične reakcije v spodnjih plasteh atmosfere. NO_x, NMVOC, CO in CH₄ imenujemo tudi predhodniki troposferskega ozona. V Sloveniji je največji vir predhodnikov ozona promet. Posamezna onesnaževala imajo različen potencial za tvorbo prizemnega ozona. Med snovmi, ki prispevajo k tvorbi ozona, so imeli v letu 2024 zopet največji delež dušikovi oksidi (76 %). Koncentracije ozona so odvisne predvsem od vremena v pomladnih in poletnih mesecih, zato imajo izrazito letno nihanje. Na koncetrancijo ozona vpliva tudi čezmejni prenos onesnaženega zraka. Pomemben vir za Slovenijo, predvsem za Primorsko, je Padska nižina, kjer nastajajo večje količine ozona. Prizemni (troposferski) ozon škodljivo vpliva na zdravje ljudi in ekosistemov. Visoke koncentracije prizemnega ozona pri ljudeh vplivajo na dihalni sistem, zlasti pljuča, v ekosistemih pa vplivajo na zmanjšanje pridelka, povzročajo škodo na listih ter znižujejo odpornost na bolezni. Ozon povzroča tudi poškodbe na plastiki in gumi.

Izpusti primarnih delcev PM₁₀ in njihovih sekundarnih predhodnikov (NO_x, SO₂ in NH₃) so se v obdobju 2000-2024 zmanjšali za 52 %, predvsem zaradi zmanjševanja izpustov SO₂ kot sekundarnega predhodnika PM₁₀. Tudi k izpustom delcev so v letu 2024 največ prispevali dušikovi oksidi (88 %).Posamezna onesnaževala imajo različen potencial za tvorbo sekundarnih delcev. Delci so pomemben problem urbanega okolja v Sloveniji in drugod po Evropi. Vdihavanje delcev lahko povzroči pogostejše in težje bolezni dihal, kar povečuje možnost prezgodnje smrti. Zlasti so zdravju nevarni manjši delci, ki prodirajo globlje v pljuča. Izpostavljenost delcev je povezana tudi z večjim tveganjem na nastanek pljučnega raka.

Cilje za zmanjšanje izpustov v zrak opredeljuje Protokol o zmanjšanju zakisljevanja, evtrofikacije in prizemnega ozona h Konvenciji o onesnaževanju zraka preko meja na velike razdalje (CLRTAP) ter Direktiva (EU) 2016/2284 o zmanjšanju nacionalnih emisij za nekatera onesnaževala zraka.

Obvladovanje in zmanjševanje izpustov v zrak je tudi cilj Resolucije nacionalnega programa varstva okolja za obdobje 2020-2030 in Operativnega programa doseganja nacionalnih zgornjih mej emisij onesnaževal zunanjega zraka. Z izvajanjem ukrepov se zagotavlja boljša kakovost zraka. Med pomembnejšimi ukrepi so zmanjševanje osebnega motornega prometa v mestih, izboljšanje javnega potniškega prometa, preusmerjanje tovornega prometa na železnice ter spodbujanje uporabe vozil z manjšimi izpusti. K zmanjševanju onesnaževanja prispevata tudi nadzor izpustov vozil in mednarodno sodelovanje pri omejevanju čezmejnega onesnaževanja.