V Sloveniji obseg potniškega prevoza in prometa v zadnjih nekaj desetletjih narašča. Predvsem narašča obseg dveh okoljsko najbolj obremenjujočih načinov - obseg avtomobilskega in po letu 2002 letalskega prevoza. Gospodarska recesija po letu 2008 je rast ustavila, a se je v letih po 2014 ponovno okrepila. Pandemija v letih 2020 in 2021 pa je povzročila ponoven, strm upad. Obseg prevozov z javnimi prevoznimi načini je po osamosvojitvi leta 1991 zelo upadel, še posebej medkrajevni avtobusni prevozi.

Slovenija je v prvem desetletju tega stoletja večino svojih vlaganj usmerila v cestno omrežje, predvsem v gradnjo avtocestnega križa. Železnice so bile investicijsko zanemarjene in s tem nekonkurenčne cestnemu prevozu. Po letu 2011 se ta trend spreminja, čeprav se je skupni obseg investicij v prometno infrastrukturo po letu 2008 bistveno zmanjšal. Država od leta 2010 večji delež sredstev namenja posodobitvi in nadgradnji železniškega omrežja. Delež investicijskih sredstev v prometno infrastrukturo namenjenih železnici je leta 2015 znašal kar 58 %, kar je nad povprečjem držav EEA-33.

V Sloveniji obdelujemo nekaj več kot 8 arov (0,08 hektara) njiv na prebivalca, kar je manj kot polovica povprečja za države članice Evropske unije (EU), ki znaša 20 arov njiv na prebivalca (podatki za leto 2019). Ta površina se med leti 2000 in 2019 ni bistveno spremenila, kar kaže na to, da Slovenija ohranja svoj pridelovalni potencial.

Vrednost kmetijske proizvodnje v Sloveniji v obdobju 1995–2020 niha, kar je lahko posledica sprememb v cenah kmetijskih pridelkov, spremembe v fizičnem obsegu proizvodnje ali kombinacije obojega; v zadnjih letih je ključni dejavnik fizični obseg proizvodnje, ki precej niha zaradi spremenljivih naravnih (vremenskih) razmer. Vrednost kmetijske proizvodnje, preračunana na prebivalca Slovenije, prav tako niha v analiziranem obdobju, z nekoliko negativnim dolgoročnim trendom. V primerjavi z letom 1995 se je vrednost kmetijske proizvodnje na prebivalca v letu 2020 zmanjšala za 17 %.

Z nitrati je najbolj obremenjena podzemna voda v medzrnskih vodonosnikih, še posebej na področju severovzhodne Slovenije. Podzemna voda v kraških in razpoklinskih vodonosnikih je zaradi geografskih danosti, manjše poseljenosti in manjšega deleža kmetijskih površin manj obremenjena z nitrati. Na vodnih telesih Savska kotlina in Ljubljansko barje, Savinjske, Dravske in Murske kotline povprečne letne vrednosti nitrata v obdobju od leta 1998 do leta 2020 kažejo statistično značilne trende upadanja vsebnosti nitratov.