[NB12]
Evropsko pomembni habitatni tipi
Objave: [ 2016 2011 ]

Kazalec obravnava stanje ohranjenosti habitatnih tipov za evropsko pomembne habitatne tipe. To so habitatni tipi iz Direktive o habitatih (Direktiva sveta 92/43/EGS), določeni v Aneksu I. S kazalcem ocenjujemo:

  • ali so naravna območja razširjenosti in površine, ki jih na tem območju habitatni tipi pokrivajo, stabilna oz. se ne zmanjšujejo;
  • ali obstajajo in bodo tudi v prihodnosti verjetno obstajale posebne strukture in funkcije, potrebne za njihovo dolgoročno ohranitev;
  • ali je stanje ohranjenosti njihovih značilnih vrst ugodno.

S stanjem ohranjenosti habitatnih tipov tako merimo vplive, ki delujejo na habitatni tip in njegove značilne vrste.

Slika NB12-1: Stanje ohranjenosti habitatnih tipov po biogeografskih regijah, 2008 in 2013

Vir: Poročilo o stanju ohranjenosti vrst in habitatnih tipov po 17. členu Direktive o habitatih za poročevalski obdobji 2004 – 2006 in 2007 - 2012, Ministrstvo za okolje in prostor, Zavod RS za varstvo narave, 2008 in 2013
Opomba:Številki v oklepaju pomenita število habitatnih tipov v posamezni biogeografski regiji.


Slika NB12-2: Stanje ohranjenosti habitatnih tipov po skupinah habitatnih tipov, 2008 in 2013 (združeno za alpsko in celinsko biogegografsko regijo)

Vir: Poročilo o stanju ohranjenosti vrst in habitatnih tipov po 17. členu Direktive o habitatih, za poročevalski obdobji 2004 – 2006 in 2007 - 2012, Ministrstvo za okolje in prostor, Zavod RS za varstvo narave, 2008 in 2013.
Opomba: Številke v oklepajih pomenijo število habitatnih tipov v posamezni skupini habitatnih tipov.


Slika NB12-3: Evidentirani pritiski in grožnje za evropsko pomembne habitatne tipe v Sloveniji

Vir: Poročilo o stanju ohranjenosti vrst in habitatnih tipov po 17. členu Direktive o habitatih, za poročevalski obdobji 2004 – 2006 in 2007 - 2012, Ministrstvo za okolje in prostor, Zavod RS za varstvo narave, 2008 in 2013.


Slika NB12-4: Primerjava stanje ohranjenosti habitatnih tipov v Sloveniji in Evropi, 2008 in 2013

Vir: Poročilo o stanju ohranjenosti vrst in habitatnih tipov po 17. členu Direktive o habitatih za poročevalski obdobji 2004 – 2006 in 2007 - 2012, Ministrstvo za okolje in prostor, Zavod RS    za varstvo narave, 2008 in 2013.
State of nature in the EU – results from reporting under the nature directives 2007-2012. EEA Technical report No 2/2015.



Glavni cilj (Strategija – SI)

  • Ohranitev ugodnega stanja habitatnih tipov.

Cilji po habitatnih tipih

Obalni in morski habitatni tipi:

  • zmanjšanje onesnaževanja voda na raven, ki ne ogroža biotsko izjemno raznovrstnih ali dobro ohranjenih habitatnih tipov ter habitatov ogroženih ali endemičnih vrst;
  • vrnitev degradiranih habitatnih tipov v ugodno stanje, kjer je to mogoče;
  • preprečitev vnosa tujerodnih vrst.

Celinske vode, barja in močvirja:

  • ohranitev obstoječih ekološko pomembnih mokrišč in ugodnega stanja habitatnih tipov na njih ter obnova ekološkega značaja degradiranih celinskih voda, barij in močvirij, kjer je to izvedljivo;
  • celovita obravnava voda;
  • doseči stanje voda, ki ne ogroža biotsko izjemno raznovrstnih ali dobro ohranjenih habitatnih tipov ter habitatov ogroženih ali endemičnih vrst, predvsem z zmanjšanjem onesnaževanja voda;
  • preprečitev vnosa tujerodnih vrst;
  • spodbuditev rabe zemljišč, ki vzdržujejo vodni ciklus in so pomembne za ohranjanje biotske raznovrstnosti;
  • prilagajanje rabe prostora naravnim zakonitostim voda.

Habitatni tipi v kmetijski krajini:

  • ohranjanje sedanjega obsega vlažnih in suhih travišč ter travniških sadovnjakov in omejkov.

Gozdni habitatni tipi:

  • ohranitev ugodnega stanja gozdnih habitatnih tipov in povečanje območij v ugodnem stanju.

Podzemeljski habitatni tipi:

  • ohranitev njihovega ugodnega stanja in ugodnega varstvenega statusa celotne podzemeljske favne.

Cilj (Strategija – EU)

Zaustavitev slabšanja stanja vseh habitatov, ki jih zajema zakonodaja EU o varovanju narave, ter opazno in izmerljivo izboljšanje njihovega stanja, tako da bo v primerjavi s sedanjimi ocenami do leta 2020 100 % več ocen habitatov v skladu z Direktivo o habitatih izkazalo ugodno stanje ohranjenosti ali njegovo izboljšanje.

Velik delež (43 %) evropsko pomembnih habitatnih tipov v Sloveniji ima stanje ohranjenosti ocenjeno kot ugodno. Najbolje so ohranjeni habitatni tipi grmišč in resav, morski, obalni in priobalni habitatni tipi ter habitatni tipi goličav, na katere je tudi najmanj pritiska s strani človeka. Habitatni tipi iz skupin sladkih voda, barij in močvirij so zaradi njihove razmeroma majhne površine zelo ranljivi, kar se kaže tudi v njihovi oceni stanja ohranjenosti. Neprimerno urejanje vodotokov, spreminjanje vodnega režima, onesnaževanje, neprimerna raba vode, struge vodotokov in drugih elementov vodnih teles, urbanizacija in naseljevanje invazivnih vrst so glavni dejavniki, ki vplivajo na slabo stanje ohranjenosti habitatnih tipov sladkih voda, barij in močvirij. Druga skupina habitatnih tipov, ki ima prav tako slabo oceno stanja ohranjenosti so habitatni tipi travišč. Intenzifikacija kmetijstva na eni in opuščanje kmetijske rabe na drugi strani sta glavna dejavnika, ki vplivata na stanje ohranjenosti traviščnih habitatnih tipov. Slabo stanje povečujejo še posegi v prostor – urbanizacija, spreminjanje vodnega režima ter invazivne vrste. Po letu 2006 se je najbolj poslabšalo  stanje ohranjenosti habitatnih tipov sladkih voda, kjer se je delež habitatnih tipov s slabim stanjem ohranjenosti povečal za 100 %. Značilno se je poslabšalo tudi stanje habitatnih tipov barij, močvirij in travišč. V EU je stanje ohranjenosti habitatnih tipov veliko slabše kot v Sloveniji, saj je le 17 % pripisana ocena, da je njihovo stanje ohranjenosti ugodno.

Podatki za Slovenijo

Cilji in pravne podlage: Cilja sta povzeta iz Strategije ohranjanja biotske raznovrstnosti v Sloveniji (MOP, 2002) in Strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020 (EK, 2011).

Podrobni varstveni cilji za vrste so navedeni v prilogi 6.1 Programa upravljanja območij Natura 2000 za obdobje 2015 – 2020.

Vir podatkov: Poročilo o stanju ohranjenosti vrst in habitatnih tipov po 17. členu Direktive o habitatih 2008 in 2013. Izvorni podatki so povzeti iz podatkovne baze Zavoda RS za varstvo.

Skrbnik podatkov: Zavod RS za varstvo narave, Ministrstvo za okolje in prostor RS.

Datum zajema podatkov za kazalec: 2013

Metodologija in frekvenca zbiranja podatkov za kazalec: Kazalec temelji na poročanju po 17. členu Direktive o habitatih (Direktiva sveta 92/43/EGS), ki države članice EU zavezuje k poročanju o stanju ohranjenosti habitatnih tipov iz priloge I in vrst iz prilog II, IV in V. Poroča se tudi o izvedenih ohranitvenih, zakonskih, upravnih in pogodbenih ukrepih, ki ustrezajo ekološkim zahtevam vrst in habitatnih tipov. Poda se vrednotenje vplivov teh ukrepov na stanje ohranjenosti vrst in habitatnih tipov. V poročilu so zajete vse vrste iz prilog Direktive o habitatih in ne le kvalifikacijske vrste območij Natura 2000. Kazalec je bil razvit na generalnem direktoratu za okolje v okviru posebne skupine za poročanje po 17. členu Direktive o habitatih. Slovenija je kazalec povzela neposredno, brez implementacije v lastno zakonodajo. Ocena kazalca se posodablja vsakih 6 let.

Podatki o habitatnih tipih Slovenije se zbirajo z javnimi razpisi za kartiranje negozdnih habitatnih tipov, ki jih vodi Ministrstvo za okolje in prostor ter v okviru javne službe, ki jo opravlja Zavod za gozdove Slovenije (ZGS). Podatki o negozdnih habitatnih tipih so pridobljeni skladno z enotno tipologijo o kartiranju habitatnih tipov, ki temelji pretežno na vegetacijskih tipih in je usklajena s tipologijami, ki jih uporabljajo v drugih članicah EU. Letno se pridobi podatke za cca. 40–50 km2. Podatki o gozdnih habitatnih tipih so pridobljeni v okviru javnih nalog ZGS s standardizirano metodologijo.

Metodologija obdelave podatkov: V kazalcu je podano stanje ohranjenosti za 60 habitatnih tipov v alpskem in celinskem delu biogeografskih regij Slovenije. Slovenija je po dogovoru z Evropsko unijo Slovenija vključena v dve kopni regiji - alpsko in celinsko, ter v morsko mediteransko regijo.

Kazalec za stanje ohranjenosti habitatnih tipov po posameznih biogeografskih regijah je sestavljen iz štirih podkazalcev:

  • ocena stanja ohranjenosti območja razširjenosti habitatnih tipov,
  • ocena stanja ohranjenosti površine, ki jo pokrivajo posamezni habitatni tipi,
  • ocene stanja ohranjenosti specifičnih struktur in funkcij habitatnih tipov,
  • ocena obetov za prihodnost za habitatne tipe.

Končna ocena stanja ohranjenosti habitatnih tipov je pripravljena po standardizirani metodi, ki vključuje podatke posameznih podkazalcev. Običajno je končna ocena stanja ohranjenosti habitatnega tipa enaka najslabše ocenjenemu podkazalcu.

Vse ocene so podane s štiri stopenjsko lestvico in prikazane v obliki »semaforne« tabele, kjer:

– zelena barva pomeni ugodno stanje ohranjenosti,

– oranžna barva pomeni nezadostno stanje ohranjenosti,

– rdeča barva pomeni slabo stanje ohranjenosti,

– siva barva pomeni neznano stanje ohranjenosti.

Kazalec je standardiziran za področje celotne EU, zato so podatki vseh držav članic med seboj primerljivi.

Informacije o kakovosti:

  • Prednosti in slabosti kazalca: Za kazalec so uporabljeni uradni podatki o stanju ohranjenosti habitatnih tipov, ki jih države EU poročajo Evropski Komisiji. Največja pomanjkljivost kazalca je, da temelji na nepopolnih podatkih, ki so vezani na manjši del Slovenije (večinoma na izbrana območja Natura 2000), zato končna ocena kazalca delno temelji na subjektivnem mnenju strokovnjakov. Podatki o negozdnih habitatnih tipih, na katerih temelji ocena kazalca, so bili pridobljeni v relativno dolgem časovnem obdobju. Pomanjkljivost kazalca je tudi v tem, da podatki za gozdne in negozdne habitatne tipe niso zajeti po isti metodologiji, zato je potrebno prilagajanje podatkov.
  • Relevantnost, točnost, robustnost, negotovost: Podatki ki obstajajo, veljajo za točne in zanesljive.

Zanesljivost kazalca (arhivski podatki): Večinoma gre za prvi posnetek stanja, zato arhivski podatki ne obstajajo.

Negotovost kazalca (scenariji/projekcije): Projekcije niso izdelane.

  • Skupna ocena (1 = brez večjih pripomb, 3 = podatki z zadržkom):

Relevantnost: 3 (pomanjkljivi podatki, delno subjektivna ocena strokovnjaka).

Točnost: 2 (pomanjkljivi podatki o negozdnih habitatnih tipih)

Časovna primerljivost: 3 (večinoma samo en niz podatkov)

Prostorska primerljivost: 2

 

Podatki za druge države

Vir podatkov: Kazalec 'SEBI 005 – Habitats of European interest’; Conservation status of habitat types and species (Article 17, Habitats Directive 92/43/EEC)

Skrbnik podatkov: European Environment Agency (EEA) in European Thematic Centre on Biological Diversity (ETC/BD); European Commision.

Datum zajema podatkov za kazalec: 2008 in 2013

Metodologija in frekvenca zbiranja podatkov za kazalec:

Države članice EU so Komisiji prvič poročale podatek leta 2001 za preteklo šestletno obdobje. Članice, ki so k EU pristopile leta 2004, med njimi tudi Slovenija, so poročilo prvič pripravile leta 2007. Ker je poročilo 2007 prvo za vse države članice, se obdobje poročanja ne nanaša le na preteklih šest let, ampak so posamezne države članice obdobje poročanja določile glede na podatke o vrsti oziroma habitatnem tipu.

Metodologija obdelave podatkov: Države članice EU poročajo stanje ohranjenosti habitatov evropskega pomena na podlagi štiristopenjske lestvice (zelena barva – ugodno stanje ohranjenosti, oranžna barva – nezadostno stanje ohranjenosti, rdeča barva –  slabo stanje ohranjenosti, siva barva – neznano stanje ohranjenosti) za 4 podkazalce (ocena stanja ohranjenosti območja razširjenosti habitatnih tipov, ocena stanja ohranjenosti površine, ki jo pokrivajo posamezni habitatni tipi, ocene stanja ohranjenosti specifičnih struktur in funkcij habitatnih tipov, ocena obetov za prihodnost za habitatne tipe).

Geografska pokritost: Države članice EU, razen Hrvaške.

Informacije o kakovosti:

  • Prednosti in slabosti kazalca: Prednost: Za kazalec so uporabljeni uradni podatki o stanju ohranjenosti habitatnih tipov, ki jih države EU poročajo Evropski Komisiji. Slabost: Na EU ravni ni sprejetih splošnih standardov za zbiranje podatkov.
  • Relevantnost, točnost, robustnost, negotovost:

Zanesljivost kazalca (arhivski podatki): Uporabljeni so uradno veljavni podatki.

Negotovost kazalca (scenariji/projekcije): Projekcije niso izdelane.

  • Skupna ocena (1 = brez večjih pripomb, 3 = podatki z zadržkom):

      Relevantnost: 1

      Točnost: 2

      Časovna primerljivost: 1

      Prostorska primerljivost: 1

 

Drugi viri in literatura

8. julij 2016
Matej Petkovšek, Zavod RS za varstvo narave