[ZR13]
Izpusti obstojnih organskih onesneževal
Objave: [ 2016 2015 2014 2013 ]
Kazalec prikazuje gibanje antropogenih izpustov obstojnih organskih onesnaževal (polikloriranih bifenilov (PCB), policikličnih aromatskih ogljikovodikov (PAH), heksaklorobenzena (HCB), dioksinov in furanov) v zrak v obdobju 1990-2014 v Sloveniji in izpuste po kategorijah virov. Kazalec prikazuje izpuste obstojnih organskih onesnaževal v državah Evropske unije za leto 2014.
Slika ZR13-1: Izpusti obstojnih organskih spojin v Sloveniji, 1990-2014

Vir: Državne evidence izpustov onesnaževal zraka, Agencija RS za okolje, 2016.


Slika ZR13-2: Izpusti polikloriranih bifenilov (PCB) v Sloveniji po sektorjih, 1990-2014

Vir: Državne evidence izpustov onesnaževal zraka, Agencija RS za okolje, 2016.


Slika ZR13-3: Izpusti polikloriranih bifenilov (PCB) v Sloveniji in državah Evropske unije, 1990-2014

Vir: Air pollutant emissions data viewer (LRTAP Convention), Evropska okoljska agencija, 2016



Slika ZR13-4: Izpusti dioksinov in furanov v Sloveniji po sektorjih, 1990-2014

Vir: Državne evidence izpustov onesnaževal zraka, Agencija RS za okolje, 2015.


Slika ZR13-5: Izpusti dioksinov in furanov v Sloveniji in državah Evropske unije, 1990-2014



Slika ZR13-6: Izpusti policikličnih aromatskih ogljikovodikov (PAH) v Sloveniji po sektorjih, 1990-2014

Vir: Državne evidence izpustov onesnaževal zraka, Agencija RS za okolje, 2016.


Slika ZR13-7: Izpusti policikličnih aromatskih ogljikovodikov (PAH) v Sloveniji in državah Evropske unije, 1990-2014

Vir: Air pollutant emissions data viewer (LRTAP Convention), Evropska okoljska agencija, 2016



Slika ZR13-8: Izpusti heksaklorobenzena (HCB) v Sloveniji po sektorjih, 1990-2014

Vir: Državne evidence izpustov onesnaževal zraka Agencija RS za okolje, 2016.


Slika ZR13-9: Izpusti heksaklorobenzena (HCB) v Sloveniji in državah Evropske unije, 1990-2014

Vir: Air pollutant emissions data viewer (LRTAP Convention), Evropska okoljska agencija, 2016



  • zmanjšati izpuste dioksinov/furanov, policikličnih aromatskih ogljikovodikov in heksaklorobenzena pod mejno raven iz leta 1990;
  • opustiti proizvodnjo in uporabo POP-sov: aldrin, klordan, klordekon, DDT, dieldrin, endrin, heptaklor, heksabrombifenil, heksaklorobenzen, mireks, PCB in toksafen;
  • strogo omejiti rabo DDT, HCH (vključno z lindanom) in PCB;
  • zmanjšati izpuste s končnim ciljem odprave, kadar je to izvedljivo, iz industrijskih procesov (obrati za sintranje, primarna in sekundarna proizvodnja bakra, proizvodnja jekla, sekundarna industrija aluminija, proizvodnja koksa, proizvodnja anod, obrati za zaščito lesa), procesov izgorevanja (proizvodnja energije, zgorevanje fosilnih goriv v industriji in gospodinjstvu) in sežiganja oziroma sosežiganja komunalnih, nevarnih ali medicinskih odpadkov.

Obstojna organska onesnaževala (POPs) so skupina lahkohlapnih kemičnih spojin, ki so obstojne v okolju in imajo lastnost, da se postopoma nalagajo v organizmih živali in človeka višje v prehranjevalni verigi. Za človekovo zdravje so POP-si strupeni in povzročajo škodljive učinke že pri nizkih koncentracijah. Tako lahko dolgotrajna izpostavljenost nižjih organizmov precej nizkim koncentracijam POP-sov potencialno izpostavi plenilske organizme, vključno s človekom, škodljivim koncentracijam. Potencialno imajo lahko rakotvorne učinke, škodljive imunske in reproduktivne učinke ter učinke na človekov razvoj. Obstojna organska onesnaževala predstavljajo snovi, ki so stranski proizvodi iz industrijskih procesov, pesticide in industrijske kemikalije.

Izpusti polikloriranih bifenilov (PCB) so se v Sloveniji v obdobju 1990-2014 zmanjšali za 75 odstotkov, in sicer iz 599 kg/leto na 148 kg/leto, predvsem zaradi opuščanja rabe električne opreme, ki vsebuje PCB. Glavni viri PCB so bili leta 2014 industrijski procesi in raba topil. Izpusti PCB v EU-28 so se v obdobju 1990-2014 zmanjšali za 71 %, največje zmanjšanje je dosegla Nizozemska, največji porast pa Portugalska. Največje izpuste PCB v EU-28 so leta 2014 prispevale Poljska in Združeno kraljestvo, najnižje pa Nizozemska in Malta.

Izpusti dioksinov in furanov so se v obdobju 1990-2014 v Sloveniji zmanjšali za 26 %, iz 19 g I-Teq leta 1990 na 14 g I-Teq leta 2014, predvsem zaradi zmanjševanja izpustov iz industrijskih procesov in rabe topil. Glavni vir izpustov dioksinov in furanov je raba goriv v gospodinjstvih in storitvenem sektorju. Velik delež pri izpustih predstavljajo tudi industrijski procesi. Zmanjševanje izpustov dioksinov in furanov v Sloveniji po letu 2000 ni zaznati zaradi večje porabe trdnih energentov v malih kuriščih. Izpusti dioksinov in furanov so se v EU-28 v obdobju 1990-2014 zmanjšali za 85 %, največje zmanjšanje je dosegla Češka, največje povečanje pa Malta. Največje izpuste dioksinov in furanov v EU-28 sta leta 2014 beležili Poljska in Italija, najmanj pa Ciper in Luksemburg.

Mala individualna kurišča, ki kurijo lesno biomaso, so viri nizkih izpustov in dejansko onesnažujejo prizemni sloj zraka, ki ima največji vpliv na ekosisteme ter zdravje ljudi. V preteklosti je bilo veliko napora vloženega v zamenjavo trdnih goriv z ekološko bolj primernimi tekočimi in zlasti plinastimi gorivi, zato se je zrak v mestih izboljševal. Danes je aktualno uvajanje biomase, predvsem zaradi zmanjševanja toplogrednih plinov, ker se slednji iz biomase ne štejejo v državne bilance izpustov, saj je biomasa del naravnega cikla vezanja in sproščanja ogljika. Težava je v tem, da spodbujanje kurjenja biomase za ogrevanja v malih kuriščih pomeni večje onesnaževanje zraka s prašnimi delci, hlapnimi organskimi spojinami in obstojnimi organskimi onesnaževali, predvsem dioksini. Zato je kurjenje biomase smotrno le v objektih, v katerih je poskrbljeno za ustrezno čiščenje dimnih plinov, v široki rabi pa je množična uporaba biomase, z izjemo sodobnih kurilnih naprav, ki imajo nižje izpuste, lahko vprašljiva, saj se urbana okolja že danes spopadajo s prevelikimi količinami delcev v ozračju.

Skupni izpusti policikličnih aromatskih ogljikovodikov (PAH) predstavljajo vsoto štirih onesnaževal:  benzo(a)piren, benzo(b)fluoranten, benzo(k)fluoranten in indeno(1,2,3)piren. Skupni izpusti PAH so v Sloveniji upadli iz 9 t/leto v letu 1990 na 6 t/leto v letu 2014. Glavni vir izpustov PAH v Sloveniji so leta 2014 predstavljala mala kurišča (74 %), predvsem zgorevanje biomase. Izpusti PAH so se v obdobju 1990-2014 v EU-28 zmanjšali za 60 %. Izpuste je najbolj zmanjšala Češka, največje povečanje pa beleži Malta. Največje izpuste PAH v EU-28 so leta 2014 prispevale Španija, Nemčija in Poljska, najmanjše izpuste pa so prispevali Malta, Ciper in Luksemburg. Točkasti viri izpustov PAH so običajno prihajali iz malih kurišč, zgorevanja premoga in lesa za ogrevanje stanovanj, iz industrijskih procesov proizvodnje kovin in iz prometa, vendar so se v devetdesetih letih v EU zmanjšali zaradi opuščanja premoga v stanovanjski rabi, izboljšanja tehnologij za zmanjševanje izpustov pri prečiščevanju in taljenju kovin ter zaradi strožjih predpisov o izpustih iz cestnega prometa. Eden od vzrokov za povečanje izpustov na Danskem je posledica ukrepov politike, ki spodbujajo kurjenje obnovljivih materialov (npr. les) v danskih gospodinjstvih. Zgorevanje lesa proizvaja tudi izpuste PAH in v tem primeru, je ob reševanju enega okoljskega vprašanja (podnebne spremembe), nastal drug (onesnažen zrak), vendar so izpusti PAH na Danskem relativno nizki v primerjavi z drugimi državami.

Heksaklorobenzen (HCB) se je v preteklosti intenzivno uporabljal kot fungicid (pri setvi), danes je njegova uporaba prepovedana. Kljub prepovedi se lahko v manjših količinah še vedno pojavlja v okolju. Vir heksaklorobenzena je namreč lahko uporaba drugih kloriranih sredstev za varstvo rastlin, uporaba pri zaščiti lesa, nepopolno zgorevanje fosilnih goriv in snovi, ki vsebujejo klor ter odpadki, nastali pri proizvodnji ali predelavi kloriranih topil, sredstev za varstvo rastlin. Izpusti heksaklorbenzena so se v Sloveniji v obdobju 1990-2014 zmanjšali iz 47 kg na 0,5 kg oziroma za 99 %. Vzrok zmanjšanja izpustov je tehnološka izboljšava (opustitev heksakloroetana) v proizvodnji aluminija leta 2002. Glavni vir izpustov HCB v ozračje je v Sloveniji leta 2014 predstavljala proizvodnja elektrike in toplote (57 %). Izpusti HCB so se v obdobju 1990-2014 v EU-28 zmanjšali za 95 %, največje zmanjšanje izpustov je dosegla Francija, največje povečanje je bilo zaznati v Litvi. Največje izpuste HCB v EU-28 je leta 2014 prispevala Avstrija.

Zakonodajo o izpustih obstojnih organskih onesnaževal na ravni Evropske unije zajema Protokol o obstojnih organskih onesnaževalih (1998) h Konvenciji iz leta 1979 o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja (LRTAP), katerega končni cilj je odpraviti vse izpuste in izgube obstojnih organskih onesnaževal. Slovenija je ratificirala tudi Stockholmsko konvencijo o obstojnih organskih onesnaževalih (2001 UNEP), katere cilj je zmanjšati in dokončno zaustaviti proizvodnjo, rabo, skladiščenje in izpuste POP-sov, kot tudi uničenje obstoječih zalog. Predvideva ukrepe za zmanjšanje ali odpravljanje izpustov, ki izhajajo iz namerne in nenamerne proizvodnje in rabe. Namerava zagotoviti tehnično in finančno pomoč državam v razvoju in v tranziciji ter predvideva popis izpustov, sodelovanje in izmenjavo informacij.

Podatki za Slovenijo

Cilji so povzeti po: Aarhuškem protokolu o obstojnih organskih onesnaževalih (1998) h Konvenciji iz leta 1979 o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja cilja (LRTAP)

Izvorna baza podatkov oz. vir: Za izračun kazalca so bili uporabljeni uradni podatki: Državne evidence izpustov onesnaževal zraka, Centralno odložišče poročil (CDR)

Skrbnik podatkov: Agencija Republike Slovenije za okolje

Datum zajema podatkov za kazalec: 18. julij 2016

Metodologija in pogostost zbiranja podatkov za kazalec:

Izpusti so večinoma izračunani iz podatkov o rabi goriv, industrijski proizvodnji, kmetijski dejavnosti, količini odloženih odpadkov, podatkov o vrsti in številu vozil, prevoženih kilometrih… ter ustreznih emisijskih faktorjev. Priporočena metodologija za izračun izpustov onesnaževal zraka je EMEP/EEA metodologija, ki jo pripravlja mednarodna skupina za evidence izpustov in projekcij (TFEIP) pod okriljem Evropske okoljske agencije (EEA).

Podatki so predstavljeni za obdobje 1990-2014. Osvežujejo se letno. Novi podatki o izpustih so predvidoma na voljo februarja tekočega poročevalskega leta in sicer za 2 leti nazaj glede na tekoče poročevalsko leto. Pravilnost izračunov in primernost uporabe podatkov nadzira Sekretariat Konvencije o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja (CLRTAP) in Evropska komisija z rednimi revizijami poročil.

Metodologija obdelave podatkov:

Podatki o izpustih predstavljajo državne izpuste obstojnih organskih onesnaževal v zrak. Predstavljeni so tudi izpusti po kategorijah virov: Proizvodnja elektrike in toplote, Raba goriv v industriji, Raba goriv v gospodinjstvih in storitvenem sektorju, Ubežni izpusti, Promet, Industrijski procesi in raba topil, Odpadki in Kmetijstvo.

Informacije o kakovosti:

  • Prednosti in slabosti kazalca: Podatki o izpustih so zaradi enotne metodologije izračuna mednarodno primerljivi.
  • Relevantnost, točnost, robustnost, negotovost: Negotovost uporabljenih emisijskih faktorjev je ključna za večjo negotovost ocen emisij.
    • Zanesljivost kazalca (arhivski podatki): Podatki so zanesljivi.
    • Negotovost kazalca (scenariji/projekcije): Scenariji in projekcije niso na voljo.
  • Skupna ocena (1 = brez večjih pripomb, 3 = podatki z zadržkom):
    • Relevantnost: 1
    • Točnost: 2
    • Časovna primerljivost: 1
    • Prostorska primerljivost: 2

 

Podatki za druge države

Izvorna baza podatkov oz. vir: Air pollutant emissions data viewer (LRTAP Convention)

Skrbnik podatkov: Evropska okoljska agencija  (European Environment Agency – EEA)

Datum zajema podatkov za kazalec: 18. julij 2016

 Metodologija in frekvenca zbiranja podatkov za kazalec: Kazalec je osnovan na uradnem poročanju organu Gospodarske komisije Združenih narodov za Evropo/ Program sodelovanja za spremljanje in oceno onesnaževanja zraka na velike razdalje v Evropi (UNECE/EMEP) glede na Konvencijo o čezmejnem onesnaževanju zraka na velike razdalje (CLRTAP). Poroča se o skupnih državnih izpustih in izpustih po sektorjih. Uporabljena je EMEP/EEA metodologija.

Geografska pokritost: EU-28 vključuje države članice EU: Avstrija, Belgija, Bolgarija, Ciper, Hrvaška, Češka, Danska, Estonija, Finska, Francija, Grčija, Irska, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Madžarska, Malta, Nemčija, Nizozemska, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovaška, Slovenija, Španija, Švedska, Združeno kraljestvo. Grčija ni poročala o izpustih onesnaževal zraka.

Metodologija obdelave podatkov: V kazalcu so uporabljeni indeksi z baznim letom 1990. Priporočena metodologija za popis ocen izpustov je zbrana v EMEP/EEA Atmospheric Emission Inventory guidebook, EEA Copenhagen (EEA, 2013).

Informacije o kakovosti:

  • Prednosti in slabosti kazalca: Podatki so del mednarodnega poročanja.
  • Relevantnost, točnost, robustnost, negotovost: Zanesljive so ocene izpustov iz kovinsko predelovalne industrije, saj so naprave v glavnem urejene v skladu z direktivo IPPC, ocene pa temeljijo na meritvah izpustov ali emisijskih faktorjih, ki so bili raziskani za določeno vrsto postopka. Izpusti iz ostalih manjših virov zgorevanja in industrijskih ter gospodarskih aktivnosti so slabše dokumentirani.
    • Zanesljivost kazalca (arhivski podatki): Podatki so zanesljivi.
    • Negotovost kazalca (scenariji/projekcije): Scenariji in projekcije niso na voljo.
  • Skupna ocena (1 = brez večjih pripomb, 3 = podatki z zadržkom)
    • Relevantnost: 1
    • Točnost: 2
    • Časovna primerljivost: 1
    • Prostorska primerljivost: 2

 Drugi viri in literatura

 

19. julij 2016
Martina Logar, Nataša Kovač, Agencija RS za okolje