[EN30]
Proizvodnja in raba električne energije
Objave: [ 2014 2015 ]

Kazalec proizvodnja in raba električne energije združuje kazalca Proizvodnja električne energije po gorivih (EN17) in Raba električne energije (EN12). Kazalec proizvodnja električne energije po gorivih prikazuje celotno bruto proizvodnjo električne energije v državi po gorivih. To pomeni, da vključuje proizvodnjo elektrarn po glavni dejavnosti, proizvodnjo samoproizvajalcev ter proizvodnjo zasebnih elektrarn.

Proizvodnja električne energije po gorivih je pomemben pokazatelj gibanja izpustov, saj prispeva približno tretjino vseh izpustov toplogrednih plinov ter vseh izpustov prašnih delcev (sekundarni: SO2, NOx, NH3; primarni: PM10). Okolje z vidika izpustov najbolj obremenjuje proizvodnja električne energije iz fosilnih goriv, vendar tudi znotraj njih obstajajo velike razlike. Plinasta goriva so namreč okolju najbolj prijazno fosilno gorivo, saj imajo glede na trdna goriva približno 2-krat nižje izpuste toplogrednih plinov in minimalne izpuste prašnih delcev. Tekoča goriva so po izpustih med trdnimi in plinastimi. Raba jedrske energije izpustov ne povzroča, je pa sporna zaradi nevarnosti jedrskih nesreč ter kopičenja jedrskih odpadkov, ki predstavljajo velik okoljski problem. Okolju najbolj prijazna proizvodnja električne energije temelji na rabi obnovljivih virov energije, kar pa seveda ne pomeni, da njihova raba na okolje ne vpliva, razlike so med viri in projekti pri enakem viru. Poleg strukture proizvodnje električne energije po gorivih, na izpuste vplivata tudi učinkovitost proizvodnje in stopnja čiščenja dimnih plinov.

Gonilo proizvodnje električne energije je njena raba, ki je pred gospodarsko krizo hitro naraščala. Povezava ni enoznačna na ravni države, saj je z odprtjem trga z električno energijo v idealnem primeru potrebe po električni energiji možno zadovoljiti iz katerekoli elektrarne po Evropi. Kljub temu pa velja, da večja potreba po električni energiji v Sloveniji vpliva na večjo proizvodnjo v Sloveniji, saj država zasleduje tudi cilj dolgoročne uravnoteženosti razvoja energetskega gospodarstva glede na gibanje porabe energije.

Slika EN30-1: Proizvodnja električne energije v Sloveniji po gorivih za obdobje 1992-2013

Vir: Statistični urad, 2014


Slika EN30-2: Struktura proizvodnje električne energije po gorivih v Sloveniji in EU v letih 2000 in 2012

Vir: Statistični urad, 2014; Evropski statistični urad, 2014


Slika EN30-3: Deleži različnih goriv v prirastu proizvodnje električne energije v obdobju 2000-2012

Vir: Statistični urad, 2014; Evropski statistični urad, 2014


Slika EN30-4: Raba električne energije v Sloveniji po sektorjih za obdobje 1992-2013

Vir: Statistični urad, 2014


Slika EN30-5: Deleži v rabi električne energije po sektorjih v Sloveniji za leta 1992, 2000 in 2013

Vir: Statistični urad, 2014


Slika EN30-6: Povprečna letna rast rabe električne energije za države EU

Vir: Evropski statistični urad, 2014


Slika EN30-7: Raba električne energije na prebivalca za države EU v letih 2005 in 2012

Vir: Evropski statistični urad, 2014


Proizvodnja električne energije

- diverzifikacija uporabe različnih primarnih energetskih virov

- proizvodnja električne energije iz domačih virov najmanj v obsegu 75 % letne porabe

- zanesljiva in kakovostna oskrba z energijo,

- dolgoročna uravnoteženost razvoja energetskega gospodarstva glede na gibanje porabe

energije

- 33,6 % delež proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov energije v bruto rabi do leta 2010

- 25 % delež obnovljivih virov energije v bruto rabi končne energije do leta 2020, indikativni cilj 39,3 % delež proizvodnje električne energije v bruto rabi električne energije do leta 2020.

Raba električne energije

Slovenija nima posebnega cilja za rabo električne energije, lahko pa cilj definiramo v širšem kontekstu v okviru ciljev:

- 9 % prihranka rabe končne energije do leta 2016 (EU, 2006);

- EU si je v okviru podnebno energetske politike zastavila cilj, da bo izboljšala energetsko učinkovitost za 20 odstotkov do leta 2020 (Svet EU, 2007) in ga uvrstila med prednostne cilje razvoja EU (EK, 2009). Direktiva o energetski učinkovitosti (2012/27/EU) državam članicam nalaga določitev indikativnih ciljev za energetsko učinkovitost, ki morajo biti skladni s ciljem EU o učinkovitosti rabe primarne energije. Države članice si lahko zastavijo tudi dodatne cilje glede na druge indikatorje. Slovenija si je zastavila za rabo končne energije cilj v višini 5.088 ktoe leta 2020.

 

Projekcija AN URE in AN OVE kaže na povprečno letno rast rabe električne energije 1,2 % v obdobju 2010-2020.

Proizvodnja električne energije po gorivih

Celotna proizvodnja električne energije je leta 2013 znašala 15.868 GWh. Največ električne energije je bilo proizvedeno iz jedrske energije (33 %), sledila je proizvodnja iz trdnih goriv z 31 %, proizvodnja iz obnovljivih virov energije pa je prispevala prav tako 31 %. Glede na leto 1992 je bila celotna proizvodnja višja za 31 %, glede na leto 2000 pa za 16 %. Glede na predhodno leto se je proizvodnja povečala za 0,9 %. V deležih proizvodnje električne energije po gorivih so prisotna nihanja, ki so posledica podnebnih razmer ter remontov jedrske elektrarne.  Dolgoročni trendi proizvodnje v obdobju 1992-2013 kažejo, da se je delež proizvodnje iz trdnih goriv zmanjševal, deleža proizvodnje iz jedrske energije in iz OVE pa sta se rahlo povečevala.

V jedrski elektrarni je bilo leta 2013 proizvedeno 5.300 GWh električne energije. To je 4,1 % manj kot leto prej, kar je posledica nenačrtovane zaustavitve in podaljšanega remonta v tem letu. Najvišje proizvodnje JEK doseže v letih brez remonta, kar je posledica 18 mesečnega remontnega cikla. Zadnje tako leto je bilo 2011. Glede na leto 1992 je bila proizvodnja leta 2013 višja za 33 % kar je posledica optimizacije delovanja s skrajševanjem remontov in izboljšav naprav (menjava uparjalnikov, turbin, itd.). Proizvodnja jedrske elektrarne je zaradi hlajenja z vodo iz reke Save odvisna tudi od hidroloških razmer, kar se je pokazalo leta 2003, ko je proizvodnja glede na leto 2002 upadla zaradi nizkega vodostaja in zmanjšane hladilne sposobnosti. Z modernizacijo in razširitvijo hladilnih stolpov se je odvisnost zmanjšala.

Proizvodnja električne energije iz trdnih goriv je leta 2013 znašala 4.877 GWh, kar je najmanj po letu 2001. Do leta 1996 se proizvodnja praktično ni spreminjala, sledil je porast zaradi rasti potreb po električni energiji v času konjunkture, ki je sledila recesiji gospodarstva v začetku devetdesetih. V letu 1999 je proizvodnja upadla zaradi prekinitve dobave električne energije iz jedrske elektrarne Krško Republiki Hrvaški in s tem povečane ponudbe v Sloveniji. Sledila je postopna rast do leta 2002. Na rast proizvodnje električne energije po letu 1999 je vplivala občutna rast rabe električne energije, k čemur je v veliki meri prispeval tudi zagon dodatne elektrolize pri proizvodnji primarnega aluminija leta 2002. V letih 2006 in 2007 je bila dosežena maksimalna proizvodnja iz premoga v višini 5.460 GWh oz. 5.485 GWh. Leta 2008 se je proizvodnja zmanjšala zaradi gospodarske krize ter tudi zaradi opustitve proizvodnje v bloku 2 termoelektrarne Šoštanj. Leta 2010 mu je sledil še blok 1. Leta 2013 je zaradi neugodnih razmer na trgu občutno manj obratovala termoelektrarna Trbovlje. Proizvodnja električne energije iz trdnih goriv je odvisna od proizvodnje iz OVE in jedrske energije ter razmer na trgu z električno energijo.

Proizvodnja električne energije iz zemeljskega plina in tekočih goriv predstavlja s 517 GWh zelo majhen delež v skupni proizvodnji. Tekoča fosilna goriva se v zadnjih letih uporabljajo samo za zagone premogovih naprav. V preteklosti je prišlo do zamenjave proizvodnje električne energije iz tekočih goriv z zemeljskim plinom pri samoproizvajalcih in elektrarnah, ki služijo kot rezervne zmogljivosti. Porast proizvodnje električne energije iz zemeljskega plina v letu 2007 in 2009 je posledica novih turbin v termoelektrarni Šoštanj  (TEŠ, 2012) ter  večje proizvodnje v enotah soproizvodnje električne energije in toplote.

Obnovljivi viri v Sloveniji so leta 2013 s 4.880 GWh pomembno prispevali k proizvodnji električne energije. Daleč največ proizvedejo hidroelektrarne proizvodnja katerih močno niha v odvisnosti od vodnatosti rek. V kazalcu se proizvodnja električne energije v črpalni elektrarni upošteva pod postavko ostalo. (Za več informacij glej kazalec EN19 Proizvodnja električne energije iz obnovljivih virov energije in EN24 Delež obnovljivih virov v bruto končni rabi energije).

Delež proizvodnje električne energije iz domačih virov energije ob upoštevanju polovične proizvodnje jedrske elektrarne v bruto porabi električne energije je leta 2013 znašal 83 %. Pod ciljno vrednost 75 % iz ReNEP se je v obdobju 2005-2013 znižal samo leta 2007.

V prihodnje se zaradi nadaljevanja nujne tehnološke prenove termoelektrarn pričakuje večje spremembe v deležih proizvedene električne energije po gorivih. Povečala se bo proizvodnja električne energije iz obnovljivih virov energije, kot je načrtovano v Akcijskem načrtu za obnovljive vire energije za obdobje 2010-2020. Pričakuje se tudi povečanje deleža električne energije iz zemeljskega plina na račun deleža električne energije iz trdnih goriv. Projekt plinsko-parne enote na lokaciji TE-TOL naj bi bil po načrtih družbe končan do leta 2018, nadaljnji razvoj lokacije TET pa je še negotov. Leta 2011 je bil pripravljen predlog novega Nacionalnega energetskega programa, v njem je poleg povečanja deleža zemeljskega plina na račun zmanjšanja proizvodnje iz trdnih fosilnih goriv predvideno tudi podaljšanje življenjske dobe jedrske elektrarne do leta 2043.

Spremembe v smeri okolju prijaznejše proizvodnje električne energije spodbuja tudi trenutno veljavna zakonodaja. Sistem trgovanja s pravicami do emisije CO2 preko nakupa dodatnih pravic na trgu spodbuja znižanje izpustov CO2 in s tem rabo nizkoogljičnih goriv (zemeljski plin, OVE, jedrska energija). Uredba o mejnih vrednostih emisij snovi v zrak iz velikih kurilnih naprav z mejnimi koncentracijami izpustov SO2, NOX ter prašnih delcev od proizvajalcev električne energije zahteva izvedbo ukrepov zmanjšanja izpustov onesnaževal zraka (razžveplanje, primarni ukrepi znižanja izpustov NOx, deNOx, itd.) oziroma prehod na okolju prijaznejše gorivo, okoljevarstveno dovoljenje spodbuja uporabo najboljših trenutno razpoložljivih tehnologij. Proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov in v enotah soproizvodnje električne energije in toplote z visokim izkoristkom spodbuja sistem zagotovljenih odkupnih cen električne energije. Na obratovanje naprav na fosilna goriva imajo velik vpliv tudi cene električne energije na trgu ter cene goriv in proizvodnja električne energije iz obnovljivih virov energije v relaciji z rabo električne energije. Razmere za naprave na fosilna goriva so v zadnjih letih zelo negotove in zaostrene.

Leta 2012 je v EU-15 prevladovala proizvodnja električne energije iz jedrske energije z 28 %. Sledila je proizvodnja električne energije iz OVE s 25 %, električna energije iz trdnih goriv pa je predstavljala 23 %. Delež proizvodnje iz zemeljskega plina se je glede na leto prej zmanjšal za 4 % točke in je znašal 20 %. V EU-10 je bila struktura proizvodnje popolnoma drugačna, in sicer je močno prevladovala proizvodnja v termoelektrarnah na trdna goriva s 56 %, sledila pa je proizvodnja iz jedrske energije z 19 %. Iz OVE je bilo proizvedenih 12 % električne energije, iz zemeljskega plina pa 9 %. Slovenija se od EU-15 razlikuje zlasti po zelo majhnem, 3,0-odstotnem, deležu proizvodnje iz zemeljskega plina in večjem deležu jedrske energije. V obdobju 2000-2012 se je proizvodnja električne energije v EU-28 povečala za 8 %, v Sloveniji pa za 15 %. K prirastu so v EU-28 največ prispevali OVE, sledi zemeljski plin, medtem ko se je proizvodnja iz trdnih in tekočih goriv ter iz jedrske energije zmanjšala. V Sloveniji je največ prirasta odpadlo na jedrsko energijo, sledijo trdna goriva, OVE in plinasta goriva.

Statistično in fizično je celotna proizvodnja električne energije v jedrski elektrarni v Sloveniji, pravno in komercialno pa polovica proizvodnje skladno z meddržavno pogodbo med Hrvaško in Slovenijo[1] pripada Hrvaški in ne neposredno na trg z električno energijo v Sloveniji. Po tej pogodbi je polovica okoljskih obveznosti povezanih z razgradnjo elektrarne in odlaganjem odpadkov odgovornost Republike Hrvaške. Ob upoštevanju polovice proizvodnje jedrske elektrarne je skupna proizvodnja električne energije leta 2013 znašala 13.218 GWh, bruto raba, kjer ima daleč največji del končna raba električne energije, pa 14.630 GWh, kar je 11 % več. Največje preseganje bruto rabe glede na proizvodnjo z upoštevanjem polovice jedrske elektrarne je bilo doseženo v letih 2003 in 2007 v višini 25 %.  

Raba električne energije

Končna raba električne energije je leta 2013 znašala 12.590 GWh, kar je 0,3 % več kot leto prej. Največji del odpade na predelovalne dejavnosti in gradbeništvo (47 %), sledita sektorja ostala raba (26 %) ter gospodinjstva (26 %). Na promet (za pogon vlakov in vlečnic oz. žičnic) odpade 1 % skupne rabe električne energije. V rabi končne energije je električna energija leta 2013 predstavljala 22,6 %, kar je 2,2 odstotne točke več kot leta 2000.

Leta 2013 je bila skupna raba električne energije za 44,3 % višja kot leta 1992 (povprečna letna rast 1,8 %) in za 19,7 % višja kot leta 2000 (povprečna letna rast 1,4 %). Letu 2000 so do vključno leta 2006 sledila leta z visokimi rastmi rabe električne energije (preko 3 %), z izjemo leta 2005, ko je bila rast 1,6 %. Leta 2007 je bila ob 0,7 % rasti dosežena najvišja raba v opazovanem obdobju v višini 13.263 GWh. Povprečna letna rast v letih 2000-2007 je bila 3,4 %. Sledili sta dve leti zmanjševanja rabe zaradi gospodarske krize (2008 -3,4 % in 2009 -11,8 %) . Okrevanje gospodarstva je v letih 2010 in 2011 v največji meri vplivalo na ponovno rast rabe električne energije, zmanjšanje leta 2012 pa je posledica zmanjšanja v sektorjih gospodinjstva in ostala raba, kar lahko pripišemo izboljšanju učinkovitosti rabe energije. Leta 2013 se je raba ponovno povečala, zaradi rasti rabe v gospodinjstvih in ostali rabi, medtem ko se je v industriji raba zmanjšala. Leta 2013 je bila raba električne energije na podobni ravni kot leta 2004.

Po sektorjih je raba v obdobju 1992-2013 največ porasla v ostali rabi (za 120 %), sledijo gospodinjstva (34 %), predelovalne dejavnosti in gradbeništvo (26 %) ter promet (5 %). Glede na leto 2000 se je raba prav tako najbolj povečala v ostali rabi, sledijo gospodinjstva ter predelovalne dejavnosti in gradbeništvo, v prometu pa se je zmanjšala.

Raba električne energije v ostali rabi je po eni strani porasla zaradi metodoloških sprememb v zajemu statističnih podatkov, saj je ta postavka izračunana kot razlika med končno rabo električne energije v Sloveniji in porabo v sektorjih predelovalne dejavnosti in gradbeništvo, gospodinjstva in promet, ter zaradi sprememb tarifnih skupin (Merše, 2005), po drugi strani pa tudi zaradi rasti tega sektorja (leta 2013 je bila dodana vrednost realno za 86 % višja kot leta 1992). Leta 2013 se je raba povečala za 1,2 %, medtem ko se je v letu 2012 zmanjšala za 2,3 %. V letih 2010 in 2011 se je raba povečala za 1,8 % oz. za 9,1 %.

V predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu se je raba električne energije v letih 2008 in 2009 zelo zmanjšala tako, da je bila leta 2009 za 34 % nižja kot leta 2007, ko je bila raba najvišja v opazovanem obdobju. Znižanje je v daleč največji meri posledica zmanjšanja proizvodnje zaradi gospodarske krize, pomemben vpliv pa je imela tudi ustavitev proizvodnje v elektrolizi B v podjetju Talum. V letih 2010 do 2012 se je zaradi okrevanja gospodarstva raba povečevala, leta 2013 pa se je zopet zmanjšala. Leta 2013 je bila glede na leto 2007 raba nižja za 21 %. Daleč največ električne energije se je leta 2013 porabilo v panogi proizvodnja kovin, in sicer 36 % porabljene električne energije v predelovalnih dejavnostih. Zmanjšanje rabe v letu 2009 je bilo v tej panogi z 39 % znatno večje kot sicer v predelovalnih dejavnostih in gradbeništvu, do leta 2012 pa se je raba vrnila na raven tiste iz leta 2008. Leta 2013 je ostala raba na praktično enaki ravni. Po deležu rabe električne energije v predelovalnih dejavnostih sledi z 10 % panoga proizvodnja papirja in izdelkov iz papirja. Višji delež od 5 % imajo še naslednje panoge: proizvodnja kemikalij in kemičnih izdelkov, proizvodnja nekovinskih mineralnih izdelkov, proizvodnja kovinskih izdelkov, proizvodnja električnih naprav, ter proizvodnja izdelkov iz gume in plastičnih mas. Skupaj so te panoge porabile 77 % vse električne energije porabljene v predelovalnih dejavnostih.

V gospodinjstvih se je raba električne energije leta 2013 povečala za 1,6 % na 3.229 GWh. Od leta 1992 se je raba ob manjših nihanjih konstantno povečevala do leta 2010 (3.219 GWh), po tem letu pa se je stabilizirala. V obdobju 2000-2010 je povprečna letna stopnja rasti znašala 2,2 %, v letih 2010-2013 pa 0,1 %. Na rast rabe električne energije v gospodinjstvih vpliva rast življenjskega standarda, posledica česar je večja opremljenost gospodinjstev z velikimi in malimi gospodinjskimi aparati, velikimi televizijami, klimatskimi napravami, večanjem števila svetlobnih točk itd., rast števila gospodinjstev, rast informatizacije gospodinjstev (rast priklopov na širokopasovni dostop do spleta, rast opremljenosti gospodinjstev z računalniki in njihove uporabe) ter rasti uporabe drugih elektronskih naprav (mobilni telefoni, brezžični telefoni, avdio-video tehnika, itd.). V zadnjih letih se povečuje tudi uporaba električne energije za ogrevanje – toplote črpalke. Po drugi strani na znižanje rabe električne energije vpliva občutno izboljšanje učinkovitosti velikih gospodinjskih aparatov, označevanje rabe energije aparatov, ki vpliva na izboljševanje strukture aparatov, saj pri odločanju o nakupu aparata cena le-tega ni več edini kriterij, uveljavitev minimalnih kriterijev za energetsko učinkovitost naprav ter sprememba obnašanja zaradi obveščevalnih in ozaveščevalnih akcij. Struktura rabe električne energije v gospodinjstvih je za leto 2013 na podlagi podatkov SURS sledeča: 20 % za pripravo tople vode, 15 % za hlajenje živil (zamrzovalniki in hladilniki), 12 % za ogrevanje, 10 % za pranje, pomivanje in sušenje, prav tako 10 % za računalnike in televizije, 8 % za kuhanje, 7 % za razsvetljavo, 3 % za klimatizacijo ter 15 % za ostalo rabo (SURS, 2014).

Raba električne energije leta 2012 je bila glede na 2000 v veliki večini držav članic EU-28 višja, nižja je bila samo na Danskem, Švedskem in v Veliki Britaniji. Povprečne letne rasti znašajo od 3,6 % v Latviji do -0,3% Veliki Britaniji. V letu 2012 je bila v 12 državah zabeležena rast, v preostalih pa zmanjšanje rabe električne energije. Slovenija se po rasti v obdobju 2000-2012 uvršča v zgornjo polovico držav.

Raba električne energije na prebivalca se med državami močno razlikuje, saj nanjo vpliva veliko faktorjev – struktura predelovalnih dejavnosti, struktura rabe električne energije v gospodinjstvih in storitvenih dejavnostih (za ogrevanje, pripravo tople sanitarne vode, itd.), življenjski standard, podnebne razmere itd. Slovenija se uvršča v zgornjo polovico držav, razlog za to pa je med drugim v strukturi gospodarstva z veliko energetsko intenzivne proizvodnje ter nizkem deležu široke rabe v rabi električne energije (peti najnižji delež v EU-28).

Obvladovanje rasti rabe električne energije je pomembno za Slovenijo, da doseže 25-odstotni ciljni deleža obnovljivih virov v bruto rabi končne energije leta 2020, ki je pravno obvezujoč po Direktivi 2009/28/ES. Za to je potrebno doseči najmanj 39,3-odstotni delež OVE v bruto rabi končne električne energije leta 2020 (MG, 2010), kar bo izvedljivo le ob zelo nizki rasti rabe električne energije (V obdobju 2010-2020 je v AN-OVE predvidena povprečna letna rast 1,2 %). Inštrumenti, s katerimi bo dosežena učinkovitejša raba električne energije, so:

        Predelovalne dejavnosti: Energetski pregledi podjetij; Uvajanje upravljanja z energijo; Prilagoditev industrije najboljšim razpoložljivim tehnikam (IPPC), Trošarina na električno energijo; Finančne spodbude za učinkovito rabo električne energije;

        Široka raba: Ozaveščanje uporabnikov o porabi aparatov v stanju pripravljenosti; Spodbude za nakup varčne pisarniške opreme; Spodbude za energetsko učinkovito javno razsvetljavo; Energijsko označevanje gospodinjskih aparatov; Minimalne zahteve, itd.

        Javni in storitveni sektor: Zeleno javno naročanje; Trošarina na električno energijo; Finančne spodbude za učinkovito rabo električne energije, itd.

Še bolj pomembno je znižanje rasti rabe električne energije za doseganje cilja direktive o učinkovitosti rabe končne energije in energetskih storitvah (EU, 2006), ki je v devetih letih doseči vsaj 9 % prihranek energije. Pri doseganju tega cilja ima električna energija veliko težo, saj je prihranek pomnožen s faktorjem 2,5. V Nacionalnem akcijskem načrtu za energetsko učinkovitost za obdobje 2008-2016 (MOP, 2008), ki so ga bile države članice dolžne pripraviti skladno z direktivo, so bili določeni ukrepi, s katerimi bo dosežen ciljni prihranek. Leta 2011 je bil pripravljen 2. Akcijski načrt za energetsko učinkovitost, ki je analiziral učinke prvega do leta 2010 in na podlagi tega ter novih projekcij rabe energije predlagal dodatne ukrepe za dosego cilja. Kumulativni prihranek energije zaradi izvajanja ukrepov za zmanjšanje rabe električne energije je v letu 2010 znašal 129 GWh do leta 2016 pa se bo povečal na 561 GWh. V prihrankih so upoštevani samo ukrepi, ki vplivajo zgolj na rabo električne energije, učinek ukrepov, ki učinkujejo na več energentov, ni upoštevan. Za promet in predelovalne dejavnosti učinki niso ocenjeni po posameznih ukrepih. Leta 2014 je Slovenija pripravila tretji Akcijski načrt za energetsko učinkovitost za obdobje 2014-2020, ki še ni bil sprejet na Vladi.

Nova direktiva 2012/27/EU določa, da morajo države članice določiti okvirni nacionalni cilj povečanja energetske učinkovitosti za leto 2020, ki temelji na porabi primarne ali končne energije, na prihranku primarne ali končne energije ali energetski intenzivnosti. Cilj in ukrepe za dosego cilja morajo države članice definirati v tretjem akcijskem načrtu za energetsko učinkovitost do konca aprila 2014.

Podatki za Slovenijo in druge države

Cilji za proizvodnjo električne energije so povzeti po: Resoluciji o Nacionalnem energetskem programu (ReNEP, Ur.l.RS, št. 57/04), direktivi o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov 2009/28/ES in Akcijskem načrtu za obnovljive vire energije za obdobje 2010-2020.

Cilji za rabo električne energije so povzeti po: Resoluciji o Nacionalnem energetskem programu (Ur.l. RS, št. 57/04), Direktivi 2006/32/ES o učinkovitosti rabe končne energije in o energetskih storitvah ter Direktivi 2012/27/EU o energetski učinkovitosti.

Izvorna baza podatkov – PROIZVODNJA električne energije: Za Slovenijo so bili uporabljeni podatki iz dveh virov, konsistentnost pa je bila preverjena preko podatka o proizvodnji električne energije po tipih elektrarn.

1992-2001: EUROSTAT – Za obdobje 1992 do 1999 so bili uporabljeni podatki EUROSTAT-a, ker podatkov SURS-a za to obdobje ni. Za leto 1996 so bili podatki za proizvodnjo električne energije iz OVE popravljeni, tako da se je ujemala s podatkom SURS-a za proizvodnjo hidroelektrarn, proizvodnja iz trdnih goriv pa da se je ujemala skupna proizvodnja električne energije. Podatki so bili pridobljeni v spletni aplikaciji. Environment and energy > Energy > Energy Statistics – quantities > Supply, transformation, consumption - electricity - annual data.

Po 2002: SURS. Podatki so bili pridobljeni v spletni aplikaciji SI-STAT: Okolje in naravni viri > Energetika > Električna energija > Proizvodnja na generatorju in dejanska moč glede na vir energije, Slovenija, letno. (Proizvodnja električne energije v črpalni HE je bila upoštevana pod Ostala proizvodnja električne energije), Proizvodnja črpalne HE je razvidna iz tabele Bilanca proizvodnje in porabe električne energije (GWh), Slovenija, letno.

RABA električne energije: Po letu 1996 so bili uporabljeni podatki SURS-a, ki so bili pridobljeni preko spletne aplikacije SI-STAT > Okolje in naravni viri > Energetika > Električna energija > Bilanca proizvodnje in porabe električne energije (GWh), Slovenija, letno. Za obdobje 1992-1995 so bili uporabljeni podatki, ki so bili posredovani EUROSTAT-u v vprašalniku. Število prebivalcev je bilo pridobljeno na spletni strani EUROSTAT-a.

Za EU je vir vseh podatkov EUROSTAT.

Skrbnik podatkov: Statistični urad republike Slovenije – Jože Zalar in EUROSTAT.

Datum zajema podatkov za kazalec: 19.11.2014

Metodologija in frekvenca zbiranja podatkov:

Podatki o proizvodnji in rabi električne energije so pripravljeni (zbrani) na letni osnovi in objavljeni na spletnih straneh SURS-a ter v tiskanih publikacijah. Poleg tega so podatki poslani Evropskemu statističnemu uradu (EUROSTAT). Pri pripravi podatkov je uporabljena metodologija EUROSTAT/IEA. Uporabljena sta bila dva različna vira informacij – EUROSTAT in uradna statistika SURS-a.

Za PROIZVODNJO električne energije so bili uporabljeni podatki o proizvodnji električne energije po naslednjih gorivih: trdna goriva (lignit in rjavi premog), tekoča goriva (ekstra lahko kurilno olje, mazut), plinasta goriva (zemeljski plin), jedrska energija, obnovljivi viri energije (biomasa in odpadki, hidroenergija, vetrna energije, sončna energija, geotermalna energija) in ostala goriva (črpalna hidroelektrarna, odpadki).

Uporabljeni so podatki EUROSTAT-a za naslednje kategorije: 107000 Total gross electricity generation, 107001 Gross electricity generation - Hydro power plants, 107002 Gross electricity generation - Geothermal power plants, 107003 Gross electricity generation - Nuclear power plants, 107005 Gross electricity generation - Wind turbines, 107006 Gross electricity generation - Coal-fired power stations, 107007 Gross electricity generation - Lignite-fired power stations, 107008 Gross Electricity Generation - Oil-Fired Power Stations, 107009 Gross electricity generation - Natural gas-fired power stations, 107010 Gross electricity generation - Derived gas-fired power stations, 107011 Gross electricity generation - Biomass-fired power stations, 107012 Gross electricity generation - Other power stations, 107023 Gross production from photovoltaic systems.

Bruto raba električne energije je izračunana kot vsota proizvodnje električne energije na generatorju v Sloveniji brez proizvodnje črpalnih hidroelektrarn in neto uvoza električne energije (uvoz – izvoz električne energije).

Za RABO električne energije so bili uporabljeni podatki o rabi električne energije po sektorjih predelovalne dejavnosti in gradbeništvo, promet, gospodinjstva in ostala raba. EUROSTAT te sektorje označuje kot 101800 (Industrija), 101900 (Promet) in 102000 (Široka raba).

Metodologija obdelave podatkov:

Povprečne letne rasti proizvodnje ali rabe električne energije so izračunane kot [(zadnje leto/bazno leto)^(1 /število let) –1] x 100.

Delež proizvodnje električne energije iz posameznih goriv je izračunan kot količnik proizvodnje električne energije iz goriva ter celotne proizvodnje električne energije v državi, delež rabe posameznega sektorja pa kot količnik rabe sektorja in celotne rabe električne energije. Raba električne energije na prebivalca je bila izračunana kot količnik rabe električne energije in števila prebivalcev za posamezne države. Za število prebivalcev je bilo uporabljeno stanje na dan 1. januar.

Pri kazalcu so letne rasti ponekod prikazane v odstotnih točkah. Odstotna točka je enota, ki se uporablja pri primerjavi različnih rasti. Pri odstotni točki gre za absolutno primerjavo, ki se izračuna po formuli (nletos)-(nlani)=16%-15%=1%t (npr. če je bila lansko leto rast 15%, letos pa 16%, potem je letos rast višja za 1 odstotno točko). Razliko v rasti pa lahko izrazimo tudi z relativno primerjavo po formuli [(nletos/nlani)*100]-100=[(16%/15%)*100]-100=6,7%, kjer je rast izražena v odstotkih.

Geografska pokritost:

EU-15 sestavljajo stare članice EU: Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Grčija, Irska, Italija, Luksemburg, Nemčija, Nizozemska, Portugalska, Španija, Švedska, Združeno kraljestvo. EU-10 zajema članice, ki so se pridružile EU leta 2004 (Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Madžarska, Malta, Poljska, Slovaška, Slovenija). EU-25 združuje članice EU-15 in EU-10. EU-28 poleg držav EU-25 vključuje še Romunijo, Bolgarijo in Hrvaško.

Informacije o kakovosti:

- Prednosti in slabosti kazalca: Za izračun kazalca so uporabljeni uradno poročani podatki, ki so izračunani na podlagi mednarodno potrjenih metodologij. Podatki so, čeprav so iz dveh različnih virov, med seboj konsistentni, kar je bilo ugotovljeno s primerjavo proizvodnje električne energije po gorivih in po tipih elektrarn (TE, HE, NE). Za obdobje 1992-1995 je bil za primerjavo uporabljen podatek ministrstva pristojnega za energetiko, po letu 1996 pa podatek SURS-a.

- Relevantnost, točnost, robustnost, negotovost:

Zanesljivost kazalca (arhivski podatki): Podatki so zanesljivi.

Negotovost kazalca (scenariji/projekcije): Scenariji in projekcije niso na voljo.

- Skupna ocena (1 = brez večjih pripomb, 3 = podatki z zadržkom):

Relevantnost: 1

Točnost: 2

Časovna primerljivost: 2

Prostorska primerljivost: 1

 

Drugi viri in literatura:

- EEA, 2007. EN27 Electricity production by fuel

- EEA, 2008: EN18 Electricity Consumption.

- MOP, 2009. Operativni program zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2012

- TEŠ, 2011. BilTEŠ 2010.

- NEK, 2014. Letno poročilo NEK 2013 (http://www.nek.si/sl/novinarsko_sredisce/porocila/letna_poslovna_porocila/)

- MG, 2004. Resolucija o nacionalnem energetskem programu (Ur.l. RS, št. 57/04)

- EU, 2006: Direktiva 2006/32/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2006 o učinkovitosti rabe končne energije in o energetskih storitvah ter o razveljavitvi Direktive Sveta 93/76/EGS.

- EK, 2010: Evropa 2020 – strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast (COM(2010)2020)

- MOP, 2008: Nacionalni akcijski načrt za energetsko učinkovitost za obdobje 2008-2016.

- MG, 2010: Akcijski načrt za obnovljive vire energije za obdobje 2010-2020

- MG, 2011: Drugi nacionalni akcijski načrt za energetsko učinkovitost za obdobje 2008-2016

- SURS, 2013: Raba električne energije po namenu (GWh), gospodinjstva, Slovenija, letno (SI-STAT, pridobljeno 19.11.2014)

- EU, 2012: Direktiva o energetski učinkovitosti (2012/27/EU)

28. november 2014
Matjaž Česen, Marko Đorić, Institut Jožef Stefan