[EN09]
Izpusti onesnaževal zraka iz energetskih virov
Objave: [ 2014 2015 2013 2012 2009 ]
Kazalec prikazuje pretekle skupne izpuste onesnaževal zraka iz energetskih in neenergetskih virov v obdobju 1990–2012 in skupne izpuste predhodnikov ozona, snovi, ki povzročajo zakisovanje, ter trdnih delcev v obdobju 2000–2012.

Predhodnik ozona je snov, ki prispeva k nastajanju prizemnega ozona. Med predhodnike ozona prištevamo: dušikove okside (NOx), ogljikov monoksid (CO), metan (CH4) in nemetanske ogljikovodike (NMVOC). Troposferski (prizemni) ozon škodljivo vpliva na zdravje ljudi in ekosistem. Visoke koncentracije prizemnega ozona pri ljudeh vplivajo na dihalni sistem, zlasti pljuča, v ekosistemu pa vplivajo na zmanjšanje pridelka, povzročajo škodo na listih ter znižujejo odpornost na bolezni. Ozon povzroča tudi poškodbe na plastiki in gumi.  Skupni izpusti snovi, ki povzročajo nastanek prizemnega ozona so izraženi kot vsota izpustov vseh štirih onesnaževal in pomnoženi s pripadajočimi faktorji nastanka prizemnega ozona. Izpusti so podani v NMVOC ekvivalentu.

Med snovi, ki povzročajo zakisovanje, prištevamo: žveplov dioksid (SO2), dušikove okside (NOx) in amoniak (NH3). Zakisovanje povzroča veliko škodo v ekosistemu, na stavbah ter materialih (korozija). NOx in NH3 povzročata tudi prekomerno kopičenje dušika v zemlji in vodnih telesih (evtrofikacija). Skupni izpusti snovi, ki povzročajo zakisovanje in evtrofikacijo so izraženi kot vsota izpustov vseh treh onesnaževal in pomnoženi s pripadajočimi faktorji zakisovanja. Izpusti so podani v ekvivalentu zakisovanja.

Izpuste trdnih delcev delimo na primarne PM10 (s premerom 10 μm ali manj, ki so neposredno izpuščeni v zrak) ter na sekundarne oz. predhodnike PM10 (del izpustov NOx, SO2 in NH3, ki se kot posledica fotokemičnih reakcij preoblikuje v trdne delce s premerom 10 μm ali manj). Vdihavanje trdnih delcev lahko povzroči pogostejše in težje bolezni dihal, kar povečuje možnost prezgodnje smrti. Zlasti so nevarni manjši delci, ki prodrejo globlje v pljuča. Skupni izpusti delcev so izraženi kot vsota izpustov primarnih in sekundarnih delcev in pomnoženi s pripadajočimi faktorji delcev. Izpusti so podani v ekvivalentu PM10.

Slika EN9-1: Izpusti SO2, NOx, NMVOC in NH3 glede na leto 1990 in PM10 glede na leto 2000 ter cilj za leto 2010 za SO2, NOx, NMVOC in NH3

Vir: Državne evidence izpustov onesnaževal zraka, Agencija RS za okolje, 2014


Slika EN9-2: Izpusti onesnaževal zraka po sektorjih, 2012

Vir: Državne evidence izpustov onesnaževal zraka, Agencija RS za okolje, 2014


Slika EN9-3: Izpusti predhodnikov ozona, snovi, ki povzročajo zakisovanje ter trdnih delcev

Vir: Državne evidence izpustov onesnaževal zraka in toplogrednih plinov, Agencija RS za okolje, 2014


Slika EN9-4: Delež skupnih izpustov snovi, ki povzročajo zakisovanje, snovi iz katerih se tvori prizemni ozon ter primarnih in sekundarnih delcev, 2012

Vir: Državne evidence izpustov onesnaževal zraka in toplogrednih plinov, Agencija RS za okolje, 2014


Slika EN9-5: Delež izpustov snovi, ki povzročajo zakisovanje, predhodnikov ozona in trdnih delcev, 2012

Vir: Državne evidence izpustov onesnaževal zraka in toplogrednih plinov, Agencija RS za okolje, 2014


Slika EN9-6: Sprememba izpustov snovi, ki povzročajo zakisovanje, predhodnikov ozona in trdnih delcev med letoma 2000 in 2012

Vir: Državne evidence izpustov onesnaževal zraka in toplogrednih plinov, Agencija RS za okolje, 2014


Izpusti onesnaževal zraka od vključno leta 2010 naprej ne smejo preseči ciljni vrednosti:
- SO2 27 tisoč ton,
- NOx 45 tisoč ton,
- NMVOC 40 tisoč ton,
- NH3 20 tisoč ton.

Izpusti CH4 so omejeni v okviru 8-odstotnega zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov v obdobju 2008–2012 glede na izhodiščne izpuste oz. v okviru omejenega povečanja neETS izpustov toplogrednih plinov za 4 % do leta 2020 glede na vrednost v letu 2005.

Za CO in PM10 količinski cilj ne obstaja.

Do leta 2020 je glede na leto 2005 Slovenija dolžna po revidiranem Goteborškem protokolu izpuste SO2 znižati za 63 %, NOx za 39 %, NH3 za 1 %, NMVOC za 23 % ter PM2,5 za 25 %. Pripravlja se tudi revizija direktive 2001/81/ES o nacionalnih zgornjih mejah emisij za nekatera onesnaževala zraka. Spremenjena direktiva bo postavila dodatne cilje za izpuste SO2, NOx, NMVOC, NH3 in PM2,5 za leti 2025 in 2030.

Izpusti SO2, NOx in NMVOC iz energetskih virov so se v obdobju 1990-2012 zmanjšali, izpusti NH3 pa v enakem obdobju povečali. Izpusti primarnih delcev PM10 iz energetskih virov so se v obdobju 2000-2012 povečali.  Najbolj so se zmanjšali izpusti SO2, ki so bili zaradi namestitve razžvepljevalnih naprav na termoenergetskih objektih in cementarni ter povečanja rabe goriv z nižjo vsebnostjo žvepla leta 2012 za 95 % nižji kot leta 1990, pri čemer je bila več kot polovica zmanjšanja izpustov dosežena pred letom 2000. Leta 2012 so se v primerjavi s preteklim letom izpusti zmanjšali za 6 %, tudi zaradi manjše proizvodnje električne energije v termoelektrarnah. K celotnim izpustom SO2 so energetski viri leta 2012 prispevali 92 %, glavni energetski vir pa je bila oskrba z energijo (proizvodnja električne energije in toplote) s 64 % vseh izpustov, sledila je raba goriv v industriji z 22 %. Občutno so se zmanjšali tudi izpusti nemetanskih hlapnih ogljikovodikov (NMVOC), ki so bili leta 2012 za 50 % nižji kot v letu 1990. Zmanjšanje je v največji meri posledica čiščenja izpušnih plinov motornih vozil s katalitičnimi pretvorniki in znatnega povečanja deleža dizelskega goriva v skupni porabi pogonskih goriv, pomembno pa je tudi zmanjšanje v industriji zaradi zamenjave goriv. Leta 2012 so se izpusti v primerjavi s preteklim letom zmanjšali za 3 %, zlasti zaradi nižjih izpustov iz cestnega prometa. Delež izpustov NMVOC iz energetskih virov je leta 2012 znašal 59 %. Glavni energetski vir pa je bilo zgorevanje goriv v gospodinjstvih in komercialnem sektorju (široka raba) z 31 % vseh izpustov zaradi visokih izpustov pri zgorevanju lesa v starih neučinkovitih kotlih na les. Najmanj so se med onesnaževali zraka, za katere je bil določen cilj leta 2010 in kjer je raba energije pomemben vir izpustov, zmanjšali izpusti NOx. Ti so bili za 26 % nižji kot v letu 1990. Njihovo zmanjšanje je predvsem posledica uvajanja evropskih standardov za vsebnost snovi v izpušnih plinih, ki jim je zadoščeno z uporabo katalizatorjev, in izvajanja primarnih ukrepov na termoenergetskih objektih. Pomembno so k nižjim skupnim emisijam prispevali tudi nižji izpusti v industriji, ki so predvsem posledica gospodarske krize.  Po drugi strani so se izpusti minimalno povečali v široki rabi zaradi povečanja standarda in rasti storitvenega sektorja, pri čemer se je povečevanje izpustov dogajalo do leta 1999, od takrat naprej pa se izpusti zmanjšujejo zaradi učinkovitejše rabe energije in povečanja rabe negorljivih obnovljivih virov energije (OVE). Leta 2012 je bilo v primerjavi s preteklim letom zabeleženo zmanjšanje izpustov za 3 % zaradi nižje proizvodnje električne energije v termoelektrarnah, zmanjšanja rabe fosilnih goriv v industriji in nižje rabe energije v gospodinjstvih in storitvah. Iz energetskih virov izvira kar 97 % izpustov NOx, med njimi je največji vir promet,  s 60 % vseh izpustov, sledi proizvodnja električne energije s 23 %. Neenergetski viri izpustov NOx so kmetijstvo, industrijski procesi in odpadki. V letu 2012 je iz energetskih virov nastalo le 3% amoniaka, ki predstavljajo izpuste iz prometa.  Izpusti iz prometa so se do leta 2000 povečevali, po njem pa zmanjševali zaradi izboljšav katalitičnih pretvornikov. Glavni vir amoniaka je neenergetski sektor, saj je v letu 2012 kar 97 % izpustov je nastalo v kmetijstvu. Trdni delci premera velikost 10 μm ali manj (PM10) prav tako sodijo med onesnaževala zraka. Izpusti primarnih delcev PM10  iz energetskih virov so se skozi celotno obdobje 2000-2012 povečevali, predvsem na račun  prometa in rabe goriv v gospodinjstvih in storitvenem sektorju.  Daleč največji vir izpustov PM je raba lesne biomase v gospodinjstvih, ki je močno povezan s podnebnimi značilnostmi v posameznem letu ter s prehajanjem iz rabe fosilnih goriv na lesno biomaso v gospodinjstvih in storitvah. Leta 2008 so se izpusti iz neenergetskih virov močno zmanjšali, kar je predvsem posledica ustavitve proizvodnje aluminija v elektrolizi B v Talumu. Izpusti iz energetskih virov so leta 2012 predstavljali 85 %, skupni izpusti pa so znašali 20 kt. Glede na leto 2000 so bili izpusti iz energetskih virov višji za 28 %.

Izpusti ogljikovega monoksida (CO), ki skoraj v celoti izvirajo iz energetskih virov (96 %), so bili leta 2012 občutno nižji kot leta 1990 (za 55 %). To je posledica hitrega zniževanja izpustov iz prometa po letu 1996 (zaradi evropskih standardov), ki s 67 % predstavlja največji vir energetskega sektorja . Leta 2012 so znašali 158,6 kt.

Skupni izpusti onesnaževal zraka (iz energetskih in neenergetskih virov) so leta 2012 znašali: SO2 10,2 kt, kar je za 17 kt nižje od cilja 2010 in dalje; NOx 45,4 kt kar je za 0,4 kt višje od cilja 2010 NMVOC 39,5 kt, kar je za 0,5 kt nižje od cilja 2010 ter NH3 17,5 kt, kar je za 2,5 kt nižje od cilja 2010 ). Vsi izpusti z izjemo NOx so bili torej leta 2012 nižji od ciljne vrednosti, ki ne sme biti presežena po letu 2010.

Škodljiv vpliv onesnaževal zraka na okolje lahko razdelimo na tri skupine: zakisovanje in evtrofikacijo, ki posredno preko škodljivega vpliva na ekosistem vplivata na zdravje ljudi, ter prizemni ozon in prašni delci, ki neposredno vplivata na zdravje ljudi. Prispevek izpustov posameznih onesnaževal zraka k tem vplivom na okolje lahko ocenimo z uporabo utežnih faktorjev.

Izpusti snovi, ki povzročajo zakisovanje, ter predhodnikov ozona so se do leta 2000 zmanjšali za 41 %, oziroma 22 % glede na leto 1990. Zmanjševanje izpustov se je nadaljevalo tudi po letu 2000, in sicer so bili izpusti snovi, ki povzročajo zakisovanje, leta 2012 za 55 % nižji kot leta 2000, predhodnikov ozona pa za 20 %. Izpusti trdnih delcev (primarnih in sekundarnih) so bili 2012 za 40 % nižji kot leta 2000.

K skupnim izpustom snovi, ki povzročajo zakisovanje, je leta 2012 največ prispeval amoniak s 44 %, z 42 % deležem je sledil NOx in s 14 % deležem SO2. Energetski viri so skupaj prispevali 55 % izpustov. Iz uporabljenih uteži za izračun skupnih izpustov snovi, ki povzročajo zakisovanje, je razvidno, da imajo največjo utež izpusti NH3, sledita SO2 in NOx. Ta podatek pomaga pri razumevanju visokega deleža neenergetskih sektorjev v skupnih izpustih (45 %), saj NH3 predstavlja kar 96 % izpustov iz kmetijstva. Med energetskimi viri je najpomembnejši vir promet, ki je leta 2012 predstavljal 27 % vseh izpustov.

K skupnim izpustom predhodnikov ozona je leta 2012 skoraj polovico prispeval NOx. Sledil je NMVOC z 35 %, CO je predstavljal 15 % ter CH4 1 %. Energetski viri so skupaj prispevali 83 %. Največjo utež pri izračunu skupnih izpustov ima NOx, sledi NMVOC, uteži za CO in CH4 pa sta občutno manjši. Zato ima gibanje skupnih izpustov predhodnikov ozona zelo podobno obliko kot gibanje izpustov NOx in NMVOC. Glavni vir je promet, ki je leta 2012 prispeval 38 % vseh izpustov. K izpustom trdnih oz. prašnih delcev prispevajo onesnaževala SO2, NOx in NH3, ki so vir nastanka sekundarnih trdnih delcev, ter PM10. V skupnih izpustih ima tako kot pri predhodnikih ozona daleč največji delež NOx z 52 %. Sledijo PM10 s 26 %, NH3 s 15 % in SO2 s 7 %. Tudi tu največ izpustov nastane v prometu, ki je leta 2012 k skupnim izpustom prispeval 35 %. Energetski viri so leta 2012 predstavljali 80 % izpustov. Znižanje izpustov za 40 % v obdobju 2000-2012 je v največji meri posledica znižanja izpustov SO2.

Skupna točka vseh skupin izpustov, glede na vplive na okolje, je NOx. V izpustih predhodnikov ozona in trdnih delcev ima daleč največji delež (49 % oz. 52 %), pri snoveh, ki povzročajo zakisovanje, pa za vodečim NH3 zaostaja zgolj za tri odstotne točke (42 %). Iz tega lahko sklepamo, da z zmanjševanjem izpustov NOx zelo učinkovito zmanjšujemo vse tu obravnavane škodljive vplive na okolje. Zato je zmanjševanje teh izpustov v opazovanem obdobju zelo pozitivno.

Za nadaljnje izboljšanje kakovosti zraka bo potrebno zlasti na področju prometa začeti izvajati ukrepe, ki so navedeni tako v Operativnem programu doseganja nacionalnih zgornjih mej emisij onesnaževal zunanjega zraka kot tudi v Operativnem programu zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do leta 2012 (OP-TGP). Analiza izvajanja OP-TGP je namreč pokazala, da je izvajanje ukrepov najbolj pomanjkljivo ravno v prometu. Pereči so tudi visoki izpusti NMVOC in prašnih delcev pri zgorevanju lesa v neučinkovitih kotlih na lesno biomaso v široki rabi, pri čemer pa se je potrebno zavedati, da trenutna metodologija izračuna evidenc izpustov ne omogoča spremljanja vpliva zamenjav neučinkovitih kotlov s sodobnimi. Sodobni učinkoviti kotli na les imajo občutno nižje izpuste, vendar so tudi mnogo dražji. Njihovo uporabo spodbuja država preko subvencij in ugodnih kreditov Eko sklada, za nove kotle pa veljajo tudi zelo stroge mejne emisijske koncentracije iz Uredbe o emisiji snovi v zrak iz malih in srednjih kurilnih naprav (Ur.l. RS, št. 23/2011). Pomemben vpliv na izpuste onesnaževal ima evropska zakonodaja: Direktiva o industrijskih emisijah (2010/75/EU),  emisijski (EURO) standardi za vozila, Direktiva o omejevanju emisij hlapnih organskih spojin zaradi uporabe organskih topil v nekaterih barvah in lakih in proizvodih za ličenje vozil (2004/42/ES) ter vsi ukrepi cilj katerih je povečanje učinkovitosti rabe energije ter spodbujanje rabe obnovljivih virov energije. Za izboljšanje kakovosti zraka na območjih, kjer so bile koncentracije prašnih delcev presežene večkrat od mejnih vrednosti so bili sprejeti občinski odloki, ki vsebujejo nabor ukrepov, s katerimi bo doseženo zmanjšanje izpustov prašnih delcev. Med drugim so prosilci za subvencije Ekosklada iz teh območij upravičeni do višjih subvencij za ukrepe kot ostali prosilci, poleg tega pa za njih subvencije za kotle na lesno biomaso niso na voljo.

Revidiran Goteborški protokol, ki je bil sprejet maja 2012, določa cilje za leto 2020. Slovenija mora zmanjšati izpuste SO2 za 63 %, NOx za 39 %, NMVOC za 23 %, NH3 za 1 % ter PM2,5 za 25 % (UNECE, 2012). Vsi cilji so vezani na leto 2005. Leta 2012 so bili glede na leto 2005 izpusti SO2 nižji za 75 %, NOx za 6 %, NMVOC za 17 %, NH3 za 8 % ter PM2,5 višji za 9 %. Iz tega sledi, da je bil cilj za leto 2020, leta 2012 dosežen že za SO2 in NH3. Izpusti NMVOC se gibljejo v pravo smer in tudi povprečna letna stopnja zmanjševanja je ustrezna za dosego cilja, kar pa ne velja za NOx kjer se izpusti sicer zmanjšujejo, vendar prepočasi za dosego cilja. Še slabše kaže pri PM 2.5, kjer se izpusti celo povečujejo. Izpusti PM2,5 prispevajo kar 86 % k izpustom PM10, kar pomeni, da le 14 % izpustov PM10 predstavljajo prašni delci velikosti med 2,5 mikro metra in 10 mikro metrov, preostale izpuste pa predstavljajo delci manjši ali enaki 2,5 mikro metra. Za izpuste iz energetskih virov je delež še višji, in sicer znaša 97 %.

Konec leta 2013 je Evropska komisija objavila predlog paketa za čist zrak, ki vsebuje tudi predlog nove direktive o nacionalnih zgornjih mejah s predlogi ciljev za države članice za izpuste onesnaževal zraka za leto 2030. Predlagani cilji so zelo ambiciozni, npr. za NOx zmanjšanje izpustov za 71 % glede na leto 2005 (Evropska komisija, 2013).

Podatki za Slovenijo in EU
Cilji so povzeti po: Protokolu o zmanjševanju zakisljevanja, evtrofikacije in prizemnega ozona h konvenciji iz leta 1979 o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja (Goeteborški protokol) ter Direktivi 2001/81/ES o nacionalnih zgornjih mejah emisij za nekatera onesnaževala zraka (NEC Direktiva). Velja za NOx, SOx, NH3, NMVOC. Za CH4 je cilj povzeti po Kjotskem protokolu k Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja. Za CO in PM10 količinska cilja nista predpisana.
Izvorna baza podatkov:
Za izračun kazalca so bili uporabljeni uradni podatki:
- za izpuste onesnaževal zraka: Državne evidence izpustov onesnaževal zraka, Centralno odložišče poročil (CDR)
- za toplogredne pline: Državne evidence izpustov toplogrednih plinov, Centralno odložišče poročil (CDR)
Skrbnik podatkov: Agencija RS za okolje, Urad za varstvo okolja in narave, Sektor za kakovost zraka 
Datum zajema podatkov za kazalec: 26. avgust 2014
Metodologija in frekvenca zbiranja podatkov: Izpusti so večinoma izračunani iz podatkov o rabi goriv, industrijski proizvodnji, kmetijski dejavnosti, količini odloženih odpadkov, podatkov o vrsti in številu vozil, prevoženih kilometrih… ter ustreznih emisijskih faktorjev. Priporočena metodologija za izračun izpustov onesnaževal zraka je EMEP/EEA metodologija, ki jo pripravlja mednarodna skupina za evidence izpustov in projekcij (TFEIP) pod okriljem Evropske okoljske agencije (EEA). Za izračun izpustov metana uporabljamo priporočeno metodologijo, ki jo pripravlja Medvladni forum za spremembo podnebja (IPCC). Podatki so predstavljeni za obdobje 1990-2012. Osvežujejo se letno. Novi podatki o izpustih so predvidoma na voljo februarja tekočega poročevalskega leta in sicer za 2 leti nazaj glede na tekoče poročevalsko leto. Pravilnost izračunov in primernost uporabe podatkov nadzira Sekretariat Konvencije o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja (CLRTAP) in Sekretariat konvencije o podnebnih spremembah (UNFCCC) z rednimi letnimi revizijami poročil. Izpusti zaradi rabe energije oz. iz energetskih virov (CRF 1, NFR 1) vključujejo izpuste iz zgorevanja goriv (CRF 1.A, NFR 1.A), ki se naprej delijo na izpuste iz proizvodnje električne energije in toplote – transformacije oz. oskrba z energijo (CRF 1.A.1, NFR 1.A.1), izpuste iz industrije in gradbeništva (CRF 1.A.2, NFR 1.A.2), izpuste iz prometa (CRF 1.A.3, NFR 1.A.3) in izpuste iz drugih področij (CRF 1.A.4, NFR 1.A.4), ki vključujejo izpuste iz gospodinjstev, storitvenega sektorja ter zgorevanja goriv v kmetijstvu in gozdarstvu. Poleg izpustov iz zgorevanja goriv k izpustom zaradi rabe energije prištevamo tudi ubežne izpuste (CRF 1.B, NFR 1.B), ki se delijo na ubežne izpuste iz trdnih goriv (CRF 1.B.1, NFR 1.B.1) in ubežne izpuste iz tekočih ter plinastih goriv (CRF 1.B.2., NFR 1.B.2) ter nastajajo pri pridobivanju goriv (rudniki) oz. prenosu in razdeljevanju zemeljskega plina in tekočih goriv. Transformacije oz. proizvodnja električne energije in toplote v besedilu poleg izpustov iz transformacij vključujejo tudi ubežne izpuste.
Neenergetski viri izpustov vključujejo izpuste iz industrijskih procesov (CRF 2, NFR 2), kjer so zajeti izpusti iz industrije, ki niso posledica zgorevanja goriv, ter izpusti iz rabe in proizvodnje F-plinov, izpusti iz kmetijstva (CRF 4, NFR 4), kjer so zajeti izpusti od reje živali (ravnanje z gnojem, črevesna fermentacija) ter izpusti iz rabe umetnih gnojil, izpuste iz odpadkov (CRF 6, NFR 6), kjer so zajeti izpusti iz odlagališč odpadkov, sežigalnic odpadkov ter ravnanja z odpadnimi vodami in izpusti od rabe topil in drugih izdelkov (CRF 3, NFR 3).
Skupni izpusti so izračunani kot utežena vsota izpustov posameznih snovi. Uporabljene so bile enake uteži kot jih Evropska okoljska agencija uporablja za svoje izračune.
Uteži za prizemni ozon so izračunane na podlagi ocene sposobnosti posamezne snovi, da se iz nje tvori prizemni ozon (»TOFP – Tropospheric Ozone Forming Potential«). Uteži so bile določene v študiji de Leeuw, 2002 in znašajo: NOx – 1,22; NMVOC – 1,0; CO – 0,11; CH4 – 0,014. Enota je kt NMVOC ekvivalenta.
Skupni izpusti snovi, ki povzročajo zakisovanje, so izračunani z uporabo uteži, ki so izračunane na   podlagi ocene potenciala zakisovanja posamezne snovi (»Acid equivalent«). Uteži so bile določene v študiji de Leeuw, 2002 in znašajo: SO2 – 0,03125; NOx – 0,02174; NH3 – 0,05882. Enota je kt ekvivalenta izpustov, ki povzročajo zakisovanje.
Skupni izpusti trdnih delcev so izračunani z uporabo uteži, ki so določene na podlagi ocen o odlaganju in reakcijah predhodnikov trdnih delcev (de Leeuw, 2002) – faktorji nastanka trdnih delcev (»Aerosol formation factors«) in znašajo: SO2 – 0,54; NOx – 0,88; NH3 – 0,64; PM10 – 1,00. Enota je kt ekvivalenta izpustov PM10.
Povprečne letne rasti izpustov so izračunane kot [(zadnje leto/bazno leto)(1 /število let) –1] x 100.
Informacije o kakovosti:
- Prednosti in slabosti kazalca: Za izračun kazalca so uporabljeni uradno poročani podatki, ki so izračunani na podlagi mednarodno potrjenih metodologij.
- Relevantnost, točnost, robustnost, negotovost: Podatki o izpustih onesnaževal zraka so preračunani v skladu z enotno, mednarodno potrjeno in priporočeno EMEP/EEA metodologijo in so zato mednarodno primerljivi. Podatki o izpustih toplogrednih plinov so izračunani v skladu z enotno IPCC metodologijo in so prav tako mednarodno primerljivi. Pravilnost izračunov in primernost uporabe podatkov nadzirata Sekretariat konvencije o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja in Sekretariat konvencije o podnebnih spremembah z rednimi letnimi revizijami poročil. Zanesljivost emisijskih faktorjev in podatkov o aktivnostih je ocenjena na podlagi izvedenske ocene. Možno je, da se zanesljivost podatkov o izpustih onesnaževal zunanjega zraka in toplogrednih plinov med snovmi razlikuje. Največja je zanesljivost podatkov za izpuste SO2, saj so ti neposredno povezani z vsebnostjo žvepla v gorivu, ob čiščenju dimnih plinov pa še od učinkovitosti čistilnih naprav. Veliko manj zanesljivi so podatki o izpustih NOx, ker je načinov nastanka izpustov več. Izpusti so odvisni od vsebnosti dušika v gorivu, razmerja med zrakom in gorivom ter od temperature zgorevanja, kar pa je karakteristika kurilnih naprav, s čimer se emisijski faktorji razlikujejo od naprave do naprave. Zanesljivost podatkov za izpuste NH3 in CH4 je velika. Izpusti PM in NMVOC so manj zanesljivi od podatkov o izpustih ostalih snovi. Za nekatere pomembne vire izpustov so uporabljeni privzeti emisijski faktorji, zaradi pomanjkanja podatkov, ki bi omogočali izračun nacionalnih emisijskih faktorjev. Zelo pereča je situacija pri rabi lesne biomase v gospodinjstvih. To onemogoča prikaz realnejše slike gibanja izpustov.
Negotovost kazalca (scenariji/projekcije): Scenariji in projekcije niso na voljo.
- Skupna ocena (1 = brez večjih pripomb, 3 = podatki z zadržkom):
Relevantnost: 1
Točnost: 2
Časovna primerljivost: 2 Prostorska primerljivost: 1

Literatura in viri
27. avgust 2014
Martina Logar, Agencija RS za okolje, Matjaž Česen, Institut Jožef Stefan