[SE08]
Okoljski odtis
Objave: [ 2013 2011 2010 ]
HTML Online Editor Sample

Kazalec prikazuje okoljski odtis, biološko zmogljivost (biokapaciteto) ter okoljski deficit v Sloveniji, nekaterih evropskih državah, ZDA ter Združenih arabskih emiratih. Tako okoljski odtis kot biološka zmogljivost in okoljski deficit so izraženi v standardizirani enoti biološko produktivne površine, globalnem hektarju (gha) na osebo.

Okoljski odtis (Ecological Footprint) je površina zemljišča, ki ga prebivalstvo potrebuje za ohranjanje svojega načina življenja. Del odtisa so tudi izpusti ogljikovega dioksida in površina morja. Okoljski odtis primerja biološko produktivne površine z vsemi površinami, ki so na voljo, vključno z morjem. Kompleksnost okoljskega odtisa ter vidiki, ki se upoštevajo pri izračunu, so prikazani na sliki spodaj.


Vir: GFN, Footprint for Nations, 2011

Biološko produktivne površine, vključno s površino morja so tiste, ki so namenjene ali potrošnji (proizvodnja hrane, vlaken, lesa in industrijskih rastlin z gospodarskim pomenom ter zemljišča namenjena infrastrukturi) ali absorbciji ogljikovega dioksida. K biološko produktivnim površinam prištevamo tudi zemljišča, ki so sposobna absorbirati izpuste ogljikovega dioksida (gozdovi), ki so posledica človeških aktivnosti. Tako sodijo med biološko produktivne površine obdelovalna zemljišča, gozdovi in ribolovna območja. Izvzete so puščave, ledeniki ter odprti oceani. Globalno je identificiranih 11,9 milijard hektarjev biološko produktivne površine, kjer nastane večina biološke produkcije (ocenjeno med 80 % in 90 %). To predstavlja približno četrtino vse Zemljine površine.

Biološka zmogljivost ali biokapaciteta predstavlja površino zemljišč ali morja, ki je potrebna za proizvodnjo hrane, vlaken, lesa, goriv in absorpcijo ogljikovega dioksida in so se je sposobna samoobnavljati ali regenerirati. Pri tem velja, da vsak globalni hektar proizvede enako količino biološke vrednosti, tako, da je produktivnost globalnega hektarja enaka povprečni produktivnosti vse biološko produktivne površine. Pri tem izračuni upoštevajo le trenutno produktivnost biosfere (brez zmanjšanja zaradi možne degradacije, na katero bo v prihodnosti pokazala zmanjšana biokapaciteta).

Okoljski deficit je vrednost, ki se izračuna kot razlika med okoljskim odtisom in biokapaciteto ali biološko zmogljivostjo. Z uporabo okoljskega odtisa lahko ocenimo koliko planetov je ob dosedanji kakovosti življenja, dosedanjem razvoju tehnologije ter bioproduktivni sposobnosti Zemlje potrebnih za preživetje trenutnega števila prebivalcev.

Okoljski odtis je kazalec trajnostnega razvoja. Evropska komisija ga je v okviru priprav prenovljene Strategije trajnostnega razvoja (junij 2005) predstavila v evropskem parlamentu, predvsem z namenom, da poudari njegov pomen pri spremljanju okoljske komponente razvoja. Ker okoljski odtis ne upošteva vode kot obnovljivega naravnega vira, ki ga s pridom uporablja celotno prebivalstvo na Zemlji, se je v letu 2002 pojavila težnja po izračunu vodnega odtisa (Water Footprint). Tako okoljski kot vodni odtis predstavljata del informacij, ki so potrebne za načrtovanje trajnostnega razvoja. Zato se lahko uporabljata kot kazalca, ki se vsebinsko dopolnjujeta, saj odražata trajnostno potrošnjo človeštva in tako pomembno vplivata na vrednost naravnega kapitala. 

Slika SE8-1: Okoljski odtis v nekaterih državah EU ter v ZDA in Združenih arabskih emiratih v obdobju 2003-2012

Vir: GFN, Footprint for Nations, 2013


Slika SE8-2: Okoljski odtis, biokapaciteta in okoljski deficit v nekaterih državah EU ter v ZDA in Združenih arabskih emiratih v letu 2008

Vir: GFN, Footprint for Nations, 2013


Slika SE8-3: Različni odtisi, ki skupaj tvorijo okoljski odtis v nekaterih državah EU ter v ZDA in Združenih arabskih emiratih v letu 2008

Vir: GFN, Footprint for Nations, 2013


Slika SE8-4: Okoljski odtis, biokapaciteta in okoljski deficit v Sloveniji v obdobju 1992-2012

Vir: GFN, Footprint for Nations, 2013


Slika SE8-5: Sestava glavnih komponent skupnega okoljskega odtisa v Sloveniji v obdobju 1992-2012

Vir: GFN, Footprint for Nations, 2013


Slika SE8-6: Okoljski odtis in biokapaciteta za Slovenijo, Evropo, ZDA in Združene arabske emirate za leto 2008

Vir: GFN, Footprint for Nations, 2013


- zaščititi biokapaciteto zemlje z namenom ohranjanja kakovosti življenja in njegove raznolikosti, ob upoštevanju omejitev rabe naravnih virov;
- zmanjšanje okoljskega deficita planeta in s tem pritiskov na okolje;
- preprečevanje in zmanjševanje onesnaževanja okolja ter spodbujanje trajnostne proizvodnje in potrošnje z namenom prekinitve povezave med gospodarsko rastjo ter pritiski na okolje (promet, energetika, zazidljivost, raba naravnih virov);
- učinkovitejša raba sredstev ter zmanjšanje okoljske intenzivnosti porabe na prebivalca.

Globalni okoljski odtis se je od leta 1961 (prvi izračun) povečal iz 1,7 gha/osebo na 2,7 gha/osebo v letu 2012 (zadnji dostopni podatki). Povečanje gre predvsem na račun večjega ogljičnega odtisa, ki je posledica vse večje porabe energije na osebo. Najvišji okoljski odtis beležijo Združeni arabski emirati (8,7 gha/osebo), Danska (8,3 gha/osebo) in ZDA (8 gha/osebo). Ob predpostavki, da biokapaciteta oziroma biološka zmogljivost planeta znaša 1,8 gha/osebo, je globalni okoljski odtis v letu 2008 presegel globalno biokapaciteto za 0,9 gha/osebo oziroma približno za polovico biološke zmogljivosti planeta. Zato govorimo o okoljskem deficitu, ki se povečuje že vse od 70-ih let prejšnjega stoletja. Povečevanje okoljskega deficita pomeni, da se naravni kapital porablja hitreje kot se obnavlja, kar na dolgi rok predstavlja zmanjšanje biokapacitete planeta.

Čeprav je Evropa drugi najmanjši kontinent, je njen prispevek h globalnemu okoljskemu odtisu zaradi visoke poseljenosti in porabe na prebivalca precejšen. V letu 2008 je bil ta celo dvakrat večji kot leta 1961, ko je bilo povpraševanje skoraj enako biokapaciteti. Okoljski odtis Evrope v letu 2008 (4,7 gha/osebo) presega biološko zmogljivost (3 gha/osebo). To pomeni, da je sedanja stopnja potrošnje v Evropi prevelika, da bi lahko povpraševanje zadovoljili z viri, ki so na voljo. Evropa je zato odvisna od uvoza iz drugih delov sveta.

K okoljskemu odtisu je v letu 2008 v večini držav največ prispeval ogljični odtis, sledi odtis bioloških sredstev (odtis kmetijskih površin, gozdov, pašnikov in ribolovnih območij) in odtis infrastrukture (pozidane površine). Pri Danski, Estoniji in Belgiji sta tako ogljični odtis kot biološki odtis večja od 3 gha/osebo. Večina držav EU, razen Finske, Švedske, Latvije in Estonije, ki imajo na račun gozda visoke vrednosti biokapacitete, je v okoljskem deficitu.

Slovenija je bila leta 2012 z okoljskim odtisom 5,2 gha/osebo nad evropskim povprečjem. Okoljski odtis Slovenije v obdobju 2003-2012 niha, največ na račun ogljičnega odtisa. Glede na leto 1992 se je okoljski odtis povečal do leta 2012 za 3,5 gha/osebo. Slovenija je od leta 1999 naprej v okoljskem deficitu. Leta 1999 je okoljski deficit v Sloveniji označeval primanjkljaj 0,1 gha/osebo, leta 2007 pa že kar 2,7 gha/osebo. V obdobju 1992-2012 so se zviševali tako odtis bioloških sredstev, ogljični odtis kot odtis infrastrukture. Najbolj je naraščal ogljični odtis, ki je leta 2012 dosegel vrednost 3,2 gha/osebo, kar je skoraj 4-krat več kot leta 1992. Kot vidimo, je po letu 2010 je začel ogljični odtis počasi padati, saj je v letu 2010 znašal 3.4 gha/osebo.

Okoljski odtis nakazuje na dejstvo, da okoljskih problemov ne moremo proučevati in reševati posamično, saj je raba naravnih virov globalni problem. Ključno vprašanje je, koliko se lahko Evropa zanaša na naravne vire, ki jih prejme od zunaj, seveda ob upoštevanju dejstva, da so potrebe po naravnih virih vedno večje. Poraba namreč dvakrat presega sposobnost njihovega obnavljanja. Dejstvo je, da bo povpraševanje po hrani pospešilo razvoj novih kmetijskih in zazidalnih površin. Pri tem lahko zaradi intenzifikacije kmetijstva pride do večjih pritiskov na vodne vire ter tla, zaradi opuščanja kmetijstva na manj rodovitnih območjih pa do opuščanja ekstenzivnih površin in upadanja biotske raznovrstnosti. Kljub temu je prednost tega večja zmožnost opravljanja ekosistemske funkcije gozda – vezava ogljika. Zaradi jasnih povezav med rabo kmetijskih zemljišč ter globalnimi trendi v kmetijstvu, ki so v veliki meri povezani z okoljskimi, bo potrebno v prihodnje politiko kmetijstva in varstva okolja temeljiteje ovrednotiti.

Slovenija ima velike naravnogeografske in okoljske zmogljivosti ter raznovrsten in še dovolj ohranjen naravni kapital, ki ga moramo ohranjati tudi v prihodnje. Eden izmed načinov, ki bi to omogočil je zmanjšanje okoljskega odtisa, kar lahko med drugim dosežemo tudi z večjo stopnjo samooskrbe in uvoza surovin, hrane in energije (Plut, 2009). Skrbno upravljanje naravnega kapitala in ekosistemih storitev tako bolj kot kdajkoli ponuja celovit koncept reševanja mnogih okoljskih prednostnih vprašanj in povezovanje številnih gospodarskih dejavnosti, ki vplivajo nanje.

Za okoljski odtis se predvideva, da bo postal ključni kazalec trajnostnega razvoja in osnova za sprejemanje odločitev na vseh področjih, še posebej v okviru nacionalnih vlad. Zato so nacionalni računi okoljskega odtisa (National Footprint Accounts) zelo pomembni. Države, ki bodo upravljale in vodile razpoložljivost biološke produktivnosti v okviru svojih meja ter spremljale lastno porabo, bodo zaradi vse večjega naraščanja omejenih virov v prednosti pred ostalimi državami. Okoljski odtis tako postaja eden globalno najbolj uspešnih in široko uporabljenih komunikacijskih in izobraževalnih orodij ter orodij za načrtovanje politik 

Podatki za Slovenijo in druge države:

Cilji so povzeti po: Prenovljeni strategiji EU za trajnostni razvoj (2006).
Izvorna baza podatkov oz. vir: Global Footprint Network - ameriška neprofitna organizacija, ki okoljski odtis izračunava za 150 držav od leta 1961 dalje.
Skrbnik podatkov: Global Footprint Network.
Datum zajema podatkov za kazalec: julij 2013
Metodologija in frekvenca zbiranja podatkov za kazalec: Podatki se zbirajo letno.

Nacionalni računi okoljskega odtisa se opirajo na mednarodne statistike, ki zajemajo proizvodnjo hrane, krme in lesnih proizvodov, izpuste ogljikovega dioksida, obseg mestne infrastrukture ter mednarodno trgovino. Uporablja jih 70 partnerskih organizacij omrežja Global Footprint Network in strokovni delavci po vsem svetu.
Kontinuiran metodološki razvoj računov okoljskega odtisa ter vzorci izračunov so dostopni na spletni strani Global Footprint omrežja. Za vse države se je okoljski odtis znižal za 27% zaradi revizije evidenc in upoštevanja ponorov v oceanih.
Metodologija obdelave podatkov: Prikazani so okoljski odtis, biokapaciteta ter okoljski deficit (v gha/osebo), za Slovenijo, nekatere evropske države, ZDA ter Združene arabske emirate za izbrana leta.
Izračun okoljskega odtisa temelji na podatkih o potrošnji biološkega materiala ter celotnih izpustih ogljikovega dioksida. Tako podatke o potrošnji kot podatke o izpustih ogljikovega dioksida se prevede v skupno enoto, to je v globalni hektar. Pri tem se količina biološkega materiala deli z biološko produktivno površino, na kateri je bil material pridelan oziroma s površino, na kateri bo odpadni material odložen. Število na ta način dobljenih hektarjev se nato pretvori v globalne hektarje, upoštevajoč faktor donosa ter ekivalenčne faktorje. Ekvivalentni faktor se nanaša na povprečno svetovno potencialno produktivnost določene kategorije bioproduktivne površine v razmerju do povprečne potencialne produktivnosti vse bioproduktivne površine. Faktor donosa je razmerje med produktivnostjo v določeni državi in svetovno povprečno produktivnostjo posamezne kategorije bioproduktivne površine.
Glede na to, da izračun okoljskega odtisa temelji na seštevanju površin, potrebnih za proizvodnjo hrane in vlaken (obnovljiva biološka sredstva), za absorpcijo odpadnih snovi, ki so posledica rabe energije ter površin, namenjenih raznovrstni infrastrukturi, ločimo:
- Odtis rabe bioloških sredstev: površina, potrebna za proizvodnjo primarnih proizvodov, kot so hrana, krma, les in živalski proizvodi. To so kmetijske površine, pašniki, gozdovi in ribolovna območja (cropland footprint, grazing footprint, fishing ground footprint).
- Odtis sekundarnih proizvodov, ki je enak odtisu primarnih proizvodov, iz katerih so ti narejeni.
- Odtis rabe energentov ali ogljični odtis(carbon footprint), ki izraža porabo bioproduktivne površine za pridobivanje hidroenergije in lesa kot goriva.
- Odtis rabe fosilnih goriv in nuklearne energije, je ocenjen posredno.
- Odtis infrastrukture (infrastructure footprint): predstavlja izgubo kmetijske pridelave, ki bi bila lahko na teh površinah. Predpostavlja se, da so poseljena območja in infrastruktura večinoma na kmetijsko rodovitni zemlji. Podatki se nanašajo na potrošni odtis. Globalno je odtis potrošnje enak odtisu proizvodnje. Ker prebivalci določenega območja običajno porabljajo naravne vire in okoljske storitve z različnih koncev sveta, mu prištejemo uvoz in odštejemo izvoz (ob predpostavki, da ni večjih sprememb v zalogah). Povečan je še za odpadke in onesnaževanje. Zaradi pomanjkanja podatkov je poraba turistov upoštevana kot poraba države gostiteljice, kar ima za posledico napake na nacionalni ravni, ne pa na globalni.
Pri razumevanju okoljskega odtisa je pomembno razmeti naslednje tri vidike:
- Okoljski odtis in poraba fosilnih goriv - Pri okoljskem odtisu ogljikovega dioksida (CO2) gre za naravno skladiščenje ogljika, ki se ujema s potrebno biokapaciteto za absorbiranje in skladiščenje CO2. Okoljski odtis CO2 ne zagotavlja, da bo skladiščenje ogljika rešilo problem globalnega segrevanja, ravno nasprotno. Kaže, da biosfera nima zadostne kapacitete, da bi obvladala trenutno stanje izpustov CO2.
- Okoljski odtis in nuklearna energija - Zaradi pomanjkanja podatkov se okoljski odtis nuklearne energije enači z okoljskim odtisom ekvivalentne količine elektrike, ki je proizvedena s fosilnimi gorivi.
- Okoljski odtis in mednarodna trgovina - Državni računi okoljskega odtisa vključujejo neto porabo posameznih držav s tem, da produkciji dodajo uvoz, odvzamejo pa izvoz. Izračun lahko zavaja, saj ni točne in dosledne dokumentacije o uporabljenih virih in nastajanju odpadkov za izvoz.
Okoljski odtis, ki je posledica človekove dejavnosti, kot je npr. proizvodnja produkta (letala) ali opravljanje storitvene dejavnosti (sklenitev zavarovanja) se izračuna kot vsota vseh okoljskih odtisov vseh materialov, potrebnih za proizvodnjo ter vseh izpustov ogljikovega dioksida, ki pri tem nastane.
Računi okoljskega odtisa ponazarjajo preteklo povpraševanje ter razpoložljivost in ne napovedujejo prihodnosti. Prav tako ne prikazujejo intenzitete uporabe biološke produkcije na nekem območju, ne določajo natančno specifičnih pritiskov na biodiverziteto in ne ocenjujejo bistvenih socialnih in gospodarskih vidikov trajnostnega razvoja.
Informacije o kakovosti:
- Prednosti in slabosti kazalca:
Prednosti: Zaradi enotne metodologije zbiranja in izračunavanje okoljskega odtisa, so podatki o okoljskem odtisu mednarodno primerljivi in za zadnje leto prosto dostopni preko spletne strani omrežja Global Footprint.
Slabosti: Ker se je metodologija skozi časovno obdobje nekoliko spreminjala, izračuni za leto 2003 (objavljeni v letu 2006) niso neposredno primerljivi z izračuni za leto 2008 (objavljeni v letu 2012). Do leta 2008 so bili podatki prosto dostopni preko spleta, od leta 2008 dalje pa vrednosti za razpoložljiv podatkovni niz niso več prosto dostopne na spletni strani omrežja, ampak je za pridobitev daljšega časovnega niza potrebno članstvo v omrežju., zato smo jih pridobili na podlagi prošnje. Prav tako podatki za leto 2004 niso bili pridobljeni, ker Slovenija ni članica omrežja Global Footprint. Na spletni strani omrežja se nahajajo samo najnovejši, torej zadnji dostopni podatki.
Kljub uspešnosti izračunavanja okoljskega odtisa obstaja tudi velika verjetnost, da je le-ta podcenjen, saj niso upoštevane določene posledice človeških aktivnosti, za katere ni dovolj podatkov (npr. kisel dež), ter aktivnosti, ki sistematično zmanjšujejo sposobnost regeneracije narave, kot so uporaba materialov, ki jih biosfera ne more asimilirati (npr. plutonij, PCB, CFC, dioksini) in procesi, ki povzročajo nepopravljivo škodo na biosferi (npr. izumiranje vrst, zmanjševanje zalog fosilnih goriv, krčenje gozdov, širjenje puščav, onesnaženost vode zaradi intenzivnega kmetijstva in živinoreje).
- Relevantnost, točnost, robustnost, negotovost:
Zanesljivost kazalca (arhivski podatki): Iz globalnega vidika so podatki zanesljivi.
Negotovost kazalca (scenariji/projekcije): Scenariji in projekcije so na voljo.
- Skupna ocena (1 = brez večjih pripomb, 3 = podatki z zadržkom):
Relevantnost: 1
Točnost: 2
Časovna primerljivost:2
Prostorska primerljivost: 1

 

Drugi viri in literatura:

3. julij 2013
Nataša Kovač, Vesna Polanec, Agencija RS za okolje