[ZR09]
Izpusti plinov, ki povzročajo zakisovanje in evtrofikacijo
Objave: [ 2008 2016 2015 2014 2013 2012 2011 2010 2009 ]
Kazalec prikazuje gibanje izpustov plinov, ki povzročajo zakisovanje in evtrofikacijo. Med zakisovalne pline prištevamo dušikove okside (NOx) in žveplov dioksid (SO2), medtem ko amoniak (NH3) prispeva k evtrofikaciji. Izpusti so izračunani po metodologiji za izdelavo državnih emisijskih evidenc, ki temelji na metodologiji CORINAIR. Vrednosti so pomnožene z utežnim faktorjem zakisovanja, ki za NOx znaša 0,02174, za SO2 0,03125 in NH3 0,05882. Izpusti plinov prikazujejo trend za obdobje 1990–2006, izraženi pa so v indeksih po letih, pri čemer se kot izhodiščno leto za preračun upošteva leto 1990 (1990 = 100). Poleg trenda izpustov dušikovih oksidov, žveplovega dioksida in amoniaka kazalec prikazuje tudi strukturo izpustov posameznega plina glede na vir onesnaževanja (promet, industrija, energetika, kurišča idr.).
Slika ZR9-1: Gibanje izpustov plinov, ki povzročajo zakisljevanje in evtrofikacijo

Vir: Državne emisijske evidence, Agencija Republike Slovenije za okolje, 2008


Slika ZR9-2: Sestava izpustov plinov, ki povzročajo zakisljevanje in evtrofikacijo glede na vir onesnaževanja v letu 2006

Vir: Državne emisijske evidence, Agencija Republike Slovenije za okolje, 2008


Cilj je zmanjšanje nacionalnih izpustov dušikovih oksidov na 45 tisoč ton, žveplovega dioksida na 27 tisoč ton in amoniaka na 20 tisoč ton do leta 2010, kot to zahtevata Protokol o zmanjšanju zakisovanja, evtrofikacije in prizemnega ozona ter Direktiva 2001/81/ES o nacionalnih zgornjih mejah emisij za nekatera onesnaževala zraka (direktiva NEC). Obvladovanje in zmanjševanje izpustov v zrak je tudi cilj Nacionalnega programa varstva okolja.

Izpusti plinov, ki povzročajo zakisovanje, škodujejo zdravju ljudi ter povzročajo škodo na ekosistemih in zgradbah, predvsem zaradi pospeševanja korozije. Najmočnejši zakisovalni učinek imata žveplov dioksid (SO2) in dušikovi oksidi (NOx). Amoniak (NH3) prispeva k učinku evtrofikacije, ki označuje prekomerno kopičenje hranilnih snovi v vodah, npr. v jezerih.

Izpusti plinov, ki povzročajo zakisovanje so se v letu 2006 v Sloveniji zmanjšali za 78 odstotkov glede na leto 1990, predvsem kot posledica zmanjšanja izpustov žveplovega dioksida. Le-ti so se v obravnavanem obdobju občutno zmanjšali – za 91 odstotkov. Zmanjšanje gre pripisati predvsem začetku obratovanja razžvepljevalne naprave na bloku 4 Termoelektrarne Šoštanj ter uvajanju zemeljskega plina in tekočih goriv z nižjo vsebnostjo žvepla. Kljub temu ostaja v letu 2006 največji onesnaževalec z žveplovim dioksidom energetski sektor, ki je k skupnim izpustom žveplovega dioksida prispeval 54 odstotkov.

17-odstotno zmanjšanje dušikovih oksidov v letu 2006 glede na leto 1990 lahko pripišemo povečanju deleža vozil z vgrajenim katalizatorjem. Glavni vir je kljub temu cestni promet, ki je v letu 2006 prispeval 39 odstotkov izpustov dušikovih oksidov v skupnih izpustih dušikovih oksidov.

Vir izpustov amoniaka je predvsem kmetijstvo, od leta 2000 naprej pa tudi promet z motornimi vozili, zlasti osebna vozila s katalizatorjem. Skupni izpusti amoniaka so se v obdobju 1990–2006 zmanjšale za 23 odstotkov, predvsem zaradi zmanjšanja števila glav živine. Za doseganje zastavljenih ciljev so predvideni nadaljnji ukrepi na področju izboljšanja energetske učinkovitosti, zamenjave trdih fosilnih goriv z zemeljskim plinom in obnovljivimi viri energije, uvajanje strožjih emisijskih standardov za motorna vozila, znižanje vsebnosti topil v barvah, čistilih in drugih izdelkih, dosledno izvajanje okoljske zakonodaje, predvsem na področju celovitega preprečevanja in nadzora nad industrijskim onesnaževanjem (uporaba najboljših razpoložljivih tehnologij) ter spodbujanje dobre kmetijske prakse.

Podatki o izpustih plinov, ki povzročajo zakisovanje in evtrofikacijo so povzeti iz zbirke Državne emisijske evidence, ki jo vodi Agencija Republike Slovenije za okolje. Zbirka je postavljena na podlagi ocen izpustov, dobljenih iz statističnih podatkov (o prodanih gorivih, industrijski proizvodnji, kmetijski dejavnosti ipd.) z uporabo ustreznih emisijskih faktorjev po CORINAIR metodologiji. Pravilnost izračunov in primernost uporabe podatkov nadzira Sekretariat Konvencije o onesnaževanju zraka na velike razdalje preko meja (CLRTAP) z letnimi revizijami poročil.

Relativni prispevek posameznih plinov (SO2, NOx, CH3) k nastanku plinov, ki povzročajo zakisovanje in evtrofikacijo je izračunan na podlagi utežnih faktorjev zakisovanja, ki za NOx znaša 0,02174, za SO2 0,03125 in NH3 0,05882.

Kazalec je bil nazadnje osvežen 21. julija 2008.
Damijana Marolt, Nataša Kovač, Nika Zupan, Agencija RS za okolje