[ZR05]
Onesnaženost zraka z žveplovim dioksidom
Objave: [ 2009 2016 2013 2011 2010 2008 ]
Kazalec prikazuje pogostost prekoračitev mejne urne vrednosti koncentracije žveplovega dioksida - SO2 (350 μg/m3) in pogostost prekoračitev mejne 24-urne vrednosti koncentracije (125 μg/m3) žveplovega dioksida - SO2 v večjih krajih v Sloveniji v obdobju od leta 1992 dalje.

Glavni izvori izpustov SO2 so velike termoelektrarne in toplarne, v nekaterih urbanih območjih pa tudi manjše kotlovnice in individualna kurišča, ki za gorivo uporabljajo premog. SO2 nastaja tudi pri nekaterih proizvodnih procesih v industriji (npr. tovarne celuloze) ter pri izgorevanju goriv, ki vsebujejo žveplo. Zaradi svojih kislih lastnosti povzroča nastajanja kisle usedline v vodi ali tleh. Negativne posledice tega se lahko odražajo na vodnih ekosistemih rek in jezer ter tudi na gozdovih, poljščinah in drugi vegetaciji. Zaradi kislih lastnosti žveplovega dioksida so možne tudi poškodbe na zgradbah in kulturnih spomenikih. Za SO2 je v veliki meri dokazano, da prispeva k nastanku trdnih delcev v ozračju.

Slika ZR5-1: Število ur s preseženo mejno povprečno urno vrednostjo koncentracije SO2 (350 μg/m3) v slovenskih krajih, dovoljeno preseganje znaša 24 ur v koledarskem letu

Vir: Zbirka podatkov avtomatskih meritev državne mreže za spremljanje kakovosti zraka (DMKZ), Agencija Republike Slovenije za okolje, 2009, zbirka podatkov avtomatskih meritev merilne mreže TE Šoštanj, Elektroinštitut Milan Vidmar, 2009


Slika ZR5-2: Število dni s preseženo mejno povprečno dnevno vrednostjo koncentracije SO2 (125 μg/m3), ki je lahko presežena največ trikrat v koledarskem letu

Vir: Zbirka podatkov avtomatskih meritev državne mreže za spremljanje kakovosti zraka (DMKZ), Agencija Republike Slovenije za okolje, 2009, zbirka podatkov avtomatskih meritev merilne mreže TE Šoštanj, Elektroinštitut Milan Vidmar, 2009


Doseganje mejnih vrednosti koncentracij za žveplov dioksid (SO2) za zaščito zdravja ljudi in vegetacije, ki so v veljavi od 1.1.2005 dalje:
- urna mejna koncentracija za zaščito zdravja: 350 μg/m3 (dovoljeno preseganje - 24-krat v koledarskem letu),
- dnevna mejna koncentracija za zaščito zdravja: 125 μg/m3 (dovoljeno preseganje - 3-krat v koledarskem letu),
- kritična koncentracija za zaščito vegetacije za zimski čas (1.oktober - 31.marec): 20 μg/m3,
- kritična letna koncentracija za zaščito vegetacije : 20 μg/m3.

Alarmna vrednost koncentracije za žveplov dioksid, izmerjena v treh zaporednih urah na mestih, ki so reprezentativna za kakovost zraka na vsaj 100 km2, na celotnem območju ali v aglomeracijah, ne sme presegati 500 µg/m3.

Na vseh urbanih območjih Slovenije, ki so bila nekdaj zaradi množice individualnih kurišč in majhnih kotlovnic ter kurjenja s premogom zelo onesnažena z žveplovim dioksidom, od leta 2005 dalje ni več zaslediti preseganja mejnih vrednosti. Deloma je to povezano z nadaljnjim širjenjem ogrevanja iz velikih toplarn, s prehajanjem plinskega ogrevanja in nasploh s čistejšimi gorivi, večinoma pa z vključitvijo razžvepljevalne naprave v TE Trbovlje in postopno priključitvijo nižjih dimnikov na razžvepljevalno napravo v TE Šoštanj. Nekoliko višje koncentracije SO2 se sicer še vedno pojavljajo na merilnem mestu Šoštanj, ki je ob jugozahodnem vetru pod direktnim vplivom izpustov iz TE Šoštanj, ter občasno v Zasavju, ki ima geografsko zelo neugodno lego in ki je zlasti v zimskem času, ko se pojavljajo temperaturne inverzije, pod vplivom lokalnih virov izpustov, kot so individualna kurišča in industrija.

Slovenija je v skladu s ˝Predhodno oceno onesnaženosti zunanjega zraka˝(september 2009) razdeljena na območja z različnimi ravnmi onesnaženosti. Najslabša kakovost zraka zaradi SO2 je na območju termoelektrarn Šoštanj in Trbovlje, kjer pa izmerjene koncentracije v večjih naseljih od leta 2005 ne presegajo več mejnih vrednosti.

Podatki za Slovenijo

Cilji povzeti: Direktiva 2008/50/EC o kakovosti zunanjega zraka in čistejšem zraku za Evropo, Uredba o žveplovem dioksidu, dušikovih oksidih, delcih in svincu v zunanjem zraku ( Ur. l. RS, št. 52/02 ) in Pravilnik o monitoringu kakovosti zunanjega zraka ( Ur.l.RS, št.36/07 ).
Izvorna baza podatkov oz. vir: Zbirka podatkov avtomatskih meritev državne mreže za spremljanje kakovosti zraka (DMKZ), Urad za hidrologijo in stanje okolja Agencije Republike Slovenije za okolje in Zbirke podatkov meritev TE Šoštanj, ki smo jih pridobili od Elektroinštituta Milan Vidmar v Ljubljani.
Skrbnik podatkov: Agencija RS za okolje
Datum zajema podatkov za kazalec: julij 2009
Metodologija in frekvenca zbiranja podatkov za kazalec: Osveževanje podatkovne zbirke kakovosti zunanjega zraka poteka mesečno, podatki za tekoče leto pa so dokončno na voljo šele po letnem pregledu.
Metodologija obdelave podatkov: Za kazalec so uporabljeni podatki o številu ur s preseženo mejno povprečno urno vrednostjo koncentracije SO2 ter o številu dni s preseženo mejno povprečno dnevno vrednostjo koncentracije SO2. Podatki so izračunani iz izmerjenih urnih vrednosti.
Informacije o kakovosti:
- Prednosti in slabosti kazalca: Za izračun kazalca so uporabljeni uradno poročani podatki, pridobljeni v skladu z zahtevami za spremljanje in statistično obdelavo, zato so mednarodno primerljivi.
- Relevantnost, točnost, robustnost, negotovost:
Zanesljivost kazalca (arhivski podatki): zanesljiv
Negotovost kazalca (scenariji/projekcije): ni projekcij
- Skupna ocena (1 = brez večjih pripomb, 3 = podatki z zadržkom):
Relevantnost: 1
Točnost: 1
Časovna primerljivost: 1
Prostorska primerljivost: 1

Informacija o merilni metodi za spremljanje koncentracij žveplovega dioksida v zunanjem zraku:
Spremljanje koncentracij žveplovega dioksida v zunanjem zraku se izvaja z avtomatskimi meritvami, ki delujejo na principu ultravijolične fluoroscence. Meritve se izvajajo v skladu s standardom SIST EN 14212:2005.

Informacije o merilnih mestih avtomatske mreže DMKZ:
Ljubljana je imela do leta 2001 dve merilni mesti za merjenje onesnaženosti zunanjega zraka – Figovec (T(U)) in Ljubljana-Bežigrad (B(U)). Konec leta 2001 je bilo merilno mesto Figovec ukinjeno. Za vpliv na zdravje večine prebivalcev mesta Ljubljane je namreč reprezentativno merilno mesto Ljubljana-Bežigrad. Merilno mesto v Mariboru (T(U)) je locirano tik ob voznem pasu ceste, v centru mesta, nedaleč od križišča. Merilniki tako spremljajo kakovost zraka, ki je v veliki meri onesnažen zaradi vpliva prometa. Ker promet ni vir žveplovega dioksida, je merilno mesto reprezentativno tudi za širše območje mesta. V Celju ((B(U)) potekajo meritve v bolnišničnem kompleksu na obrobnem delu centra mesta. Merilno mesto je reprezentativno za širše območje mesta. Na obrobju centra mesta je tudi merilno mesto v Novi Gorici ((B(U)). Merilna mesta v mestih v Zasavju so bolj ali manj pod vplivom izpustov iz prometa, lokalne industrije ter individualnih kurišč. Merilne postaje se nahajajo v Zagorju (T(U)), Trbovljah(B(S)) in Hrastniku (B(S)). Merilno mesto Rakičan pri Murski Soboti (B(R(NC)) je reprezentativno za podeželsko okolje v bližini mesta.

Informacije o merilnih mestih avtomatske mreže termoelektrarne Šoštanj:
Merilno mesto Šoštanj leži vzhodno od mesta in je ob jugozahodnem vetru izpostavljeno vplivu izpustov iz nižjih dimnikov TE Šoštanj. Izmerjene koncentracije žveplovega dioksida niso reprezentativne za mestno območje Šoštanja. Merilni mesti v Velenju ((B(U) in Topolšici (B(S)) sta reprezentativni za območje Velenja in naselja Topolšica z bližnjo okolico.


Pri navajanju merilnih mest označujejo oznake v oklepajih tip merilnega mesta in območje, kjer je locirana merilna postaja. Pri tem pomeni T prometni tip postaje, B tip ozadja, U mestno območje, S predmestno območje, R podeželsko območje, NC pa primestno območje.

3. november 2009
Andrej Šegula, Agencija RS za okolje